Nakladancija

Različnost

Avstrijci so leta 1985 strmoglavili. Nekateri vinarji so vinom dodajali dietilenglikol (kar so mediji poenostavili v antifriz). Avstrija je morala svojo vinsko zgodbo začeti izpod dna. Danes – po treh desetletjih – niso nobena redkost mnenja, da spadajo avstrijska vina med svetovno najbolj zanimiva (se pridružujem). Po lanskih podatkih se je v desetletju po 2002 vrednost izvoza avstrijskega vina ob njegovem količinskem zmanjšanju podvojila. Matematika: dvigajo cene, prodajajo vedno višjo kakovost.

Pogled na del vsebine našega avstrijskega kotička, dopolnjenega po nedavnem fotografiranju za vinarja iz Burgenlanda, predstavlja zgolj kamenček v mozaiku nakazane zgodbe. Pod tem dolgočasnim prizorom so seveda povsem različna vina različnih letnikov različnih vinarjev iz različnih avstrijskih okolišev. Različne cene - od nekaj evrov do preko sto evrov za steklenico. Različni dizajni etiket, različne oblike steklenic, različne barve kapic in zapork.

Pogled na del vsebine našega avstrijskega kotička, dopolnjenega z nekaj vini po nedavnem fotografiranju za vinarja iz Burgenlanda, seveda predstavlja zgolj drobec v mozaiku avstrijske vinske zgodbe. Pod tem dolgočasnim prizorom so na voljo povsem različna vina različnih letnikov različnih vinarjev – od najbolj uglednih do komaj poznanih – iz različnih avstrijskih okolišev. Različne cene – od nekaj evrov do preko sto evrov za steklenico. Različni dizajni etiket, različne oblike in barve steklenic, različne barve ter opreme kapic in zapork …

 

51 komentarjev

  • Bil spodbujen k branju debate sele po objavi v Reviji Vino. “Full time” vinogradnik in vinar, narocnik Revije Vino. Clan raznik bolj ali manj resnih krozkov: neformalna skupina vinarjev Podnanos – Podraga – Vrhpolje – Kras (Krapez, Sutor, Pasji rep, Vidus, Robina, Rencel, Cotar… in moja malenkost – ki se dobivamo 5 do 6 letno, da spijemo en glaz, kaj pojemo in debatiramo), Konzorcij Zelen, ZDVVS, KGZS…) Ampak to (niti ne zgolj obstoj revije Vino in revije Dolce Vita (narocnik)) ne bodo ustavarili vinske “industrije” alla Avstrija. Saj o tem govorimo, mar ne? Revije, konzorciji, zdruzevanje, nalepke, denar za promocije so posledica, ne pa primarni vzrok uspesne vinske industrije. Aksiom 1: v Sloveniji nimamo resne vinske industrije (industrija v dobrem smislu: tukaj so prav zlahka steti tudi druzinski vinarji, bioloski, biodinamicni, orazni in bivse zadruzne kleti)!!!! Od tukaj lahko zacnemo debato o resitvah v smeri Avstrije! Avstrijska zgodba je zgodovinsko taka: avstrijska politika se je v zelo slabi situaciji odlocila, da bo vlagala v vinsko industrijo. Pika. V casu dietilenglikolske afere je bila avstrijska vinska industrija na psu! Druzinci so bili bolj ali manj v isti situaciji kot smo druzinci v tem momentu v Sloveniji. Avstrija se je v EU predpristopni situaciji odlocila, da vinarjem za investicije v vinograde, predvsem pa v kleti in degustacijske prostore poleg EU subvencije v visini 50% doda svojih 25%. V roku petih let je mnozica “majhnih” podeseterila pridelavo vina iz tedanjih 20 do 30.000 na 200 do 300.000 steklenic, prenekateri tudi na 1/2 do 1 miljona steklenic. Ustvarila se je mocna industrije, vinarji so naekrat morali vso to vino usesni predstaviti, trziti in prodati svetu. Od tod naprej se je ustvarilo idealno okolje ze revije, svetovalne firme v kleti, vinogradu ali trgu, restavracije, turizem, IT podpora, grafiko, dizajn…Celo dajatve ali davki v taki situaciji niso vec relevantne, so pa sicer pomembne. Moj zgornji prispevek ni jamranje ali prosnja drzavi naj mi da vec subvencij, ali naj vsaj naredi strategijo. Avstrija je svoj vlozek na podlagi strategije v vinarstvo dobila povrnjenoega v dveh do treh letih. Od tedaj ima drzava in vsi vpleteni (vinarji, dizajneri, it, svetovalci..) vseskozi trgatev v obliki $. Pa pozdrav!

  • Spremljam debato,še mnenje vinarja:dosedanje obremenitve na liter vina:obvezno članstvo v kgz;morebitno članstvo v zdvvs;napovedano za generično promocijo kmetijskih izdelkov;nepremičninski davek;da ne omenjam obstoječih davčnih obremenitev;že obstoječ dvojni KD, če ne prodajamo grozdje ampak vino; napovedan dvig KD za vinograde do 14x,ipd jajca.
    Torej:rešitev je v združevanju idej in sredstev za uresničitev idej in seveda obvezen prispevek po litru za sodelujoče.Torej,nova obramenitev po litru.Nalagajo se ena na drugo.Vem ,da je večinsko javno mnenje še vedno v stilu, da kmetje živimo kot bubregi v loju.Živim samo od tega,takoj menjam za solidno službo.Nihče,res nihče se ne zavzame za vinogradnike-vinarje.Še najmanj naša krovna kgz.Recept:otresti se vseh nepotrebnih okov in izbrati eno, res samo eno, s katero bomo zadovoljni.Pravljica, ker niti ustavno ni mogoče.Zapovrhjo pa kot v slo politiki razdeljeni na črne in rdeče, razdeljeni tudi v branži na vinsko družbo in ostali, nemočen svet.Zaplankani vsak v svoj prav in samo do sosednjega hriba.Problem je v nas samih.Je nekaj poskusov v okviru vinarjev prijateljev, večje odprtosti ni.Bog ne daj, da bi se še kdo priključil.Torej,nam gre še predobro in vse tako do popolnega pogorišča.Ali bomo s pogorišča zmogli sami ali šele naši nasledniki?

  • @Grozni
    Hvala za tvojo voljo in energijo. Nič drugega ne morem komentirati kot iz one reklame “Tak’le ‘mamo!”

    Nasvidanje v “naslednji vojni”!

  • AMEN.
    Ni zanimanja.
    Se vidimo v naslednji prigodi hrabrega miška.
    Do takrat pa “svaki zase kao prase”.

    Hvala vsem za sodelovanje in prijave. Žal nas ni dovolj.

    LP, Grozni

  • @Ena moška tečka
    10. februarja sem zapisal…
    Če ne bo šlo, bomo meli vsaj čisto vest da smo probali. Je tako?
    Če bo šlo, se bomo tolkli po prsih. Aleluja.
    Če pa ne probamo, potem je fer da že sedaj nehamo lajat, ker nismo nič drugačni kot “ostali”.

    Tako da… koga briga za tiste, ki jim ni do tega… Dejmo naredit krožek tistih, ki JIM JE DO TEGA.
    Raje kot met skupino ljudi, ki ne ve kaj bi rada… raje delam s 5, ki vejo kaj bi radi in so pripravljeni tudi kaj NAREDIT.

    😉

    Še dva dni. Čudežev ne čakam 🙂

  • Ena moška tečka :
    @Grozni
    … če onim, ki bi jih moralo že zaradi lastne ekonomske eksistence, izhajajoče iz lastnega vina ni do tega (oz. do ničesar), kdo bo potem prisluhnil “krožku”?

    Z jezika si mi snel!!! Ukradel :-). Ja, naj bo najprej vinarjem do česa.

  • @Grozni
    Ja, verjetno gre vse skupaj po pregovoru “Operacija uspela, pacient umrl!”
    Z dolžnim spoštovanjem do ne-full time vinarjev : če onim, ki bi jih moralo že zaradi lastne ekonomske eksistence, izhajajoče iz lastnega vina ni do tega (oz. do ničesar), kdo bo potem prisluhnil “krožku”?

    Seveda še vedno dopuščam možnost funkcionalne (beri) e-nepismenosti onih, full time.

  • Trenutni rezultat:
    3 vinarji (ne vem če se ta tretji preživlja samo od vina)
    1 zunanji

    Francelj, Ena moška tečka, Optimist? KJE STE?

    Projekt deluje obsojen na propad…

  • @Ena moška tečka
    Če se omejimo na tako imenovane “full time” vinarje se bojim, da bo rezultat 0:10. A jih lahko kdo našteje, prave “full time” vinarje v Vipaski dolini? In kakšna je po tvoje definicija “full time vinar”? Ali to je, recimo eden večjih vinarjev v Vipavski dolini, ki pa mu to ni “first job”. In zakaj sploh si bi postavljali take omejitve?

    Imam pa še naslednji pomislek, glede prehitrih zaključkov. Kot je že nekdo omenil, tega bloga verjetno ne bere dovolj vinarjev, da bi lahko po enem tednu rekli, da za pobudo ni iteresa.

  • @Optimist
    Imel bi samo en komentar na prvo točko… izpostavim tebe, čeprav so tudi ostali omenili isto zadevo…
    “1. vinarji se združijo.”

    Ne obstaja.
    🙂

    Ali pa še boljše:
    In potem svizec zavije čokolado v folijo.
    😀

    Tukaj se gre vsekakor za KURA / JAJCE problem.
    A se bodo najprej vinarji združili in potem bo nastala ena “gonilna ekipa”, ki bo zadevo vlekla naprej?

    Al pa bo najprej nastala “gonilna ekipa”, ki bo pokazala nek zagon in rešitve in bodo potem vinarji prišli zraven?

    Vinarji so / smo bili sigurno že večkrat nagovarjani k temu in unemu etc. Nenazadnje je eden zadnjih poskusov formiranja “konzorcija Vipavska / Ipava / Vipava” klavrno končal svojo zgodbo manj kot leto dni nazaj…
    In vsi ti poskusi so se začeli z vprašanjem “kolko bi vsak vinar prispeval?”.

    Sam bi se zadeve lotil drugače. Kako? Pa dejte se prijavit na vinska.dezela@gmail.com in gremo od tam naprej ;))
    Če ne drugo, se bomo vsaj enkrat srečali in spili kakšen glaž…

    Lep začetek tedna vsem!

  • Evo ga:
    vinska.dezela@gmail.com

    🙂
    Na ta naslov prosim pošljite mail vsi, ki ste pripravljeni kaj naredit in imate ideje kako povleči našo vinsko deželo naprej do večje razpoznavnosti.

    Zadamo si cilj:
    – ko bo vsaj 10 prijavljenih se organizira en skupni sestanek, da zadevo predebatiramo v živo, v kakšnem hramu ali pa kje drugje

    – če v enem tednu ne zberemo vsaj 10 prijav projekt opustimo, ker očitno ni dovolj interesa.

    – če ne bo med prijavljenimi vsaj 50% vinarjev, projekt opustimo, ker očitno se sami ne zavedajo dovolj ali pa ne vidijo potrebe, da je treba nekaj naredit 🙂

  • @Francelj
    Hvala za vso čast. O tem veliko razmišljam in včasih se mi da celo kaj naredit ali pa vsaj napisat. Sicer jih največkrat dobim po glavi, ampak iz nekega neznanega razloga vztrajam naprej ;).

    Tudi meni je znano, da dosti vinarjev bere ta blog… @Močko je vseeno “celebrity” v našem vinskem prostoru, to moramo priznat.

    Dejstvo pa je, da na internetu deluje vzorec 90:9:1 (podobno kot Paretov princip 80:20). 90% samo prebere blog in si misli svoje oziroma svojega mnenja NE DELI z drugimi. 9% ga aktivno urejuje (komentira). in močko kot 1% ga kreira.

    Če obrnemo…
    Kreator: Močko
    Editorji: Francelj, Ena moška tečka, Optimist, Prbran, Povprečnež, Grozni

    Alora še vsaj 63 ljudi je vse to prebralo in NIČ komentiralo. :))

  • @Ena moška tečka
    Ja… in (si bom dovolil ta greh) mogoče bi bilo za vinarje iz Primorske super tudi, če bi ostali pod isto državo kot smo bili med I. in II. svetovno vojno. 😉

    Najbrž ne bi imeli problemov s Slovenijo kot nerazpoznavno vinsko deželo, če bi spadali pod Italijo :))

    AMPAK zdej smo kjer smo! In vprašanje je, če znamo to izkoristit in zapeljat tako, da nam bo služilo.

  • @Povprečnež
    Gledano z vidika neodvisnega zunanjega opazovalca, se strinjam. Kje naj bi profitna organizacija kot je Revija Vino d.o.o. videla profit pri organizaciji vinarjev in gradnji prepoznavnosti Slovenije kot vinske dežele? Ni nobene povezave. Tudi če bi Slovenija bila top vinska dežela, Revija Vino bi, v slovenščini, še vedno imela svoj omejen trg.

    Gledano pa z vidika rednega bralca Revije Vino in bežnega opazovalca obstoječih organizacij, ki se (tukaj ne sodim koliko katera in kako dobro; očitno nobena DOVOLJ dobro ker če ne te debate tukaj ne bi bilo) trudijo graditi prepoznavnost Slovenije kot vinske dežele… pa bi rekel da Revija Vino že sedaj z raznimi prispevki tujih avtorjev, Dušana Brejca, konfrontacije mnenj o bio / ne bio ipd. izpostavlja “bolečino” nedefiniranosti in nepovezanosti Slovenije kot vinske dežele, vendar (podobno kot ta blog) vse te izzive vsi lepo preberemo in… nič ne naredimo. Tako da… zakaj pa ne bi bila Revija Vino vključena?

    Seveda pa se gre na koncu tudi na posamične osebe, ki so del Revije Vino in ni nujno da je to Revija Vino kot pravna oseba…

    😉

  • Grozni :
    In vse tiho je bilo…
    Upam, da vsaj nazdravljate na zlato medaljo…

    Poznam veliko vinarjev in zelo dobro vem, da jih veliko bere tale Močkov blog in to, da se razen Groznega (svaka čast!) ne vključijo v debato samo potrjuje vso skepso prvih komentarjev. Zgodilo se še dolgo ne bo nič. Večina vinarjev dobro ve, da imamo prav a so zdaj so tiho kot miši, ker bi bilo treba sicer nekaj storiti. Tega pa večinoma v resnici sploh nočejo, ker jim je še vedno prav lepo toplo in dovolj mehko postlano. Grem na pivo! 🙂

    če se pa vinarji medtem v tajnosti v velikem številu zbirajo na skupnem sestanku daleč od oči javnosti, se jim oproščam za izraženi cinizem in jim iskreno aplaudiram! Pivo bom pa zaenkrat vseeno spil! 🙂

  • Grozni :

    PREDLAGAM, da Revija Vino odpre elektronski predal
    just.do.it@revija-vino.si

    Na ta naslov naj pošljejo mail vsi, ki so pripravljeni kaj naredit in imajo ideje. …

    Hvala za reviji izkazano zaupanje 🙂 … a za e-predal, če je potreben, predlagam raje nekaj neodvisnega in brez posrednika – recimo na googlu.
    Za nadaljnjo debato pa: zaenkrat tu debatira 6 osebkov (če sem prav preštel), od tega se je le eden deklariral kot vinar. Vprašanje je, ali tale blog sploh doseže dovolj vinarjev za kompetentno ali produktivno razpravljanje – v vsakem primeru jih je nujno treba pritegniti več – četudi se debata prestavi kam drugam – lahko tudi v živo, v kak hram 🙂 – da bo le rezultat.

  • @Ena moška tečka
    To je jasno, a očitno razpravljava o dveh različnih zadevah. Moje razmišljanje gre v to, da se tudi iz razlogov, ki jih navajaš pač vinarji postavijo na svoje noge, se dogovorijo za sodelovanje in ga realizirajo. Država pač ne bo promovirala vina (s čimer se tudi jaz ne strinjam), a tega tudi ne prepoveduje. Torej lahko vinarji to naredijo sami in svoja sredstva za promocijo (ali raziskave) kanalizirajo v skladu s svojimi interesi in potrebami. A dokler se ne povežejo res lahko samo jamrajo. Potem bodo lahko vsaj rekli, da so poskusili.

  • @Francelj
    Res ne vem, česa ne razumeš – v reklamni kampanji izhajajoči iz Zakona o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, se bodo reklamirali VSI kmetijski proizvodi oz. skupine proizvodov, RAZEN vina.
    Ker gre po mnenju MZ samo za alkohol. Capito?

  • Ena moška tečka :
    … In seveda – le zakaj bi še tako majhen pridelovalec dal 1 €cent po kg grozdja za to, da se bodo v reklamah šopirile lepe škatle za slovenska jajca. …

    Moj odgovor: zato, ker bo imel od učinkov (lažja/dražja/boljša prodaja vina) korist tudi mali vinar ali vinogradnik in naj za to pač prispeva. Prispeva pa tako ali tako proporcionalno. Morda se lahko opusti tiste, ki nimajo tržnih viškov, a potem bodo vsi vinarji dokazovali, da oni niso na trgu 🙂 . Sploh pa so to detajli in do tja je še daleč.

  • …tole o Avstrijski organiziranosti branže me spomni na izjavo prijatelja iz Maribora, ki je precej zagrenjeno ugotovil, da

    “…nas je general Maister vseeno malo zajebal!”.

    Ne res? Iz te, današnje, vinarske perspektive ima zelo prav…..

  • Nadaljujemo 🙂

    Revija Vino, 4/2007, izvleček iz intervjuja s Philipom Lafferjem:

    Kako ste v Avstraliji organizirani kot branža?
    Tudi kot branža delujemo edinstveno. Naše odločitve temeljijo na tržnih raziskavah. Vsak vinar glede na količino pridelanega grozdja plačuje prispevke za delo ustanov, ki izvajajo generične promocije, raziskave in nadzor. Vlado smo prosili, da nas obdavči, sicer marsikdo prispevka ne bi plačal. S tem denarjem smo postavili temeljne službe za podporo vinske branže. Poleg obveznega davka lahko vsak dodatno prispeva tudi za programe posameznih predstavništev, na primer za britansko, skandinavsko ali japonsko, odvisno od interesa, ki ga ima na teh trgih. Tako deluje še danes. Zelo smo pozorni na to, da država nima nadzora nad delovanjem teh ustanov. Državi pustimo pobrati denar, ne pustimo pa, da se vmešava. Čim bi se začela vmešavati, bi dvignili roke.

    V branje priporočam še nekoliko bolj razdelan predlog, ki ga je Robert Gorjak predstavil na 4. vinogradniško-vinarskem kongresu. Povzetek predavanja je bil z naslovom Vina Slovenije objavljen v reviji Vino 1/2012, tu si lahko snamete ta članek v PDF obliki. Odziva (kaj šele akcije) takrat menda ni bilo. Je zdaj primeren trenutek?

  • Heh, tole je pa zdaj preseglo pričakovanja (ne pa tudi namen) ob objavi zapisa 🙂 .
    Potrebno repliciranje, odgovori, predlogi … bodo vzeli nekaj prostora (ni problem) in časa (je problem). Zato lepo počasi:

    Primer: slovenski grafičarji (tiskarji, tehnična priprava …) imajo revijo Grafičar. Revija je v vseh pogledih oblikovalsko pod nivojem, ima likovno katastrofalne naslovnice, slabo berljive pisave, izrazito prekomerna je uporaba računalniških grafičnih učinkov (sence, barvni prehodi, 3D efekti …), popularnih (redko pa tudi res potrebnih) pred daaaavnimi časi, v povprečju preveč PR-ovska vsebina … A kljub vsemu – to je revija branže, ki ji deloma pripadamo. In to je glavni razlog, da smo na revijo v našem studiu naročeni. Iz pripadnosti branži.

    Slovensko vinarstvo svoje revije nima. Verjetno je najbližje njenemu potencialnemu poslanstvu revija Vino. Vsaj imamo jo. Revija promovira kulturno uživanje vina, odnos do njega, izobražuje ljubitelje in vinarje, svetuje ipd. Pa jo vinarji podpirajo? Večinoma le, kadar gre za trenutni lastni interes. Če revija o nekom recimo eno leto ne napiše nič, neredko dobimo njegovo odpoved naročnine. S prav to obrazložitvijo: ne pišete o meni, zakaj bi bil vaš naročnik.

    Najprej: tak vinar ne vidi nobene potrebe in nima nobene želje, da bi vsaj z naročnino na revijo pomagal pri promociji in posledično pri razvoju/promociji … branže, ki ji pripada. Seveda ne bomo predlagali zakonske obveznosti naročnine na revijo Vino, bo pa dobrodošla (beri NUJNA) zakonska obveznost za participacijo posameznika pri razvoju panoge.
    Potem: tak vinar ne obvlada osnovne matematike (pogosto uporabljena beseda v tej razpravi 🙂 ): z 29 evri letno (slaba 2 evra in pol na mesec) niti v 15 letih z naročnino ne pokrije povprečnih bruto stroškov produkcije ene same strani v reviji (besedilo, fotografije, ilustracije, urejanje, lektoriranje, morebitno prevajanje, oblikovanje, tehnična priprava, tisk, distribucija …). In pri tem to niti ni prispevek, temveč za naročnino dobi revijo, ki zagotovo ni idealna (katera pa je?), a po večinskem mnenju ni slaba – vsekakor vsaj primerljiva z večino podobnih revij v tujini. In ki komunicira z bralci, ki jih zanima natnačno to, kar on prideluje – vino. Kakršno koli razmišljanje o tem, da je naročnina na revijo plačilo za svoje pojavljanje v njej, je torej popolnoma nezrelo. Najraje bi uporabil besedo idiotsko, a ne postanimo preveč čustveni 🙂 .
    In dalje: če zanemarimo ostalo in nekako vseeno namenimo vsakemu slovenskemu vinarju eno stran v reviji na leto (po mnenju marsikoga od njih je to minimalno, kar jim pripada) je jasno, da smo pred izdelavo kataloga slovenskih vinarjev, ne pa revije (medklic: zakaj pa ne, a ga je pač treba sfinancirati, narediti in potem plasirati v javnost).

    S tem sem samo skušal ilustrativno pojasniti, kakšno notranje panožno okolje bo treba prepričati o nujnosti sodelovanja na nivoju panoge. Če namreč za vinarjev prostovoljni prispevek h generični promociji vina ni dovolj niti to, da zanj dobi razmeroma (ok, tvegajmo: KAKOVOSTNO) revijo in je vse ostalo samo plus … smo (mentalno) blizu točke NIČ.

    Mission kljub vsemu possible? Upam.

    Ostalo kasneje …

  • Z zanimanjem sem prebral vse zgoraj, samo pa mi ni jasno, zakaj bi se morala revija Vino ukvarjati še s tem.
    Po moje imajo oni že svoje probleme, glede na to v kako butičnem segmentu skušajo preživeti.
    Saj so nekako vsi pred mano izrazili mnenje, da se morajo vinarji sami organizirati in strinjam se z njimi. Saj imate vinarji neka svoja združenja, ki bi lahko prevzela pobudo.
    Pričakovati od medija da bo rešil ali se intenzivno ukvarjal s problemi slovenske vinske scene pa je naivno.

  • Dejstvo je, da je ključnega pomena za kakršnokoli resen razvoj turizma ( v tem primeru vinskega ) država. Ker od države v tem času nima smisla pričakovati karkoli resnega in je vse razpršeno brez glave in repa je treba iskati priložnosti kje drugje.

    Graditi je treba zgodbo od začetka naprej in samostojno.. Država ne bo investirala v vinski turizem, če resnega pristopa ni niti na mikro ravni ter je večina vinarjev mnenja, da sodelovati je dobro, a ko pride do ideje sodelovanja do tega nikoli ne pride. Velikokrat zaradi večnega negativizma, nepoznavanja, jamranja in da ne pozabim tudi slabih izkušenj vinarji izpljunejo vsako idejo.

    Moje mnenje je, da se začne sodelovati na lokalnem področju in sicer po logiki ustanovitve novega podjetja, ker brez tega ne gre:
    1. vinarji se združijo. Določijo cilje, vizijo, se dogovorijo o delu, financiranju ugotovijo svoje prednosti in slabosti ipd.
    2. Na podlagi rečenega se zaposli oz. najame Piarovce, tržnike, finančnike, poznavalcein druge, ki lahko kaj doprinesejo) ter na podlagi dorečenega med vinarji pripravijo načrt dela ter svetujejo. Temu koraku lahko rečemo poslovni načrt.
    3. Sledi izvajanje načrta
    4. Po letu, dveh treh se oceni delo poišče napake, izboljša stvari in pripravi nov načrt.

    itn..povezavanje z drugimi regijami in na koncu pride še država.

    Nasplošno bi rekel, da manjkata v tej branži profesionalnost ter sodelovanje, ki pa jih nažalost v naši prekrasni deželi manjka. Kakršnokoli resno delovanje v vinski turistični panogi s strani vinarjev pa je zgrešeno. Zakaj mislim, da je potrebno imeti službo, ki skrbi za razvoj turizma. Odgovorim skozi vprašanje. Ste že kdaj videli mehanika prodajati kozmetiko? Seveda ne! Saj mehanik ne pozna kozmetike, on zna popravljati avte. Isto velja za vinarja.

    Sem za sodelovanje, sem optimističen in želim razvoj.

  • Vinarji

    Francelj :
    Yeah …
    POBUDA mora izhajati iz interesa vinarjev (jaz to nisem)! A kljub temu(za resne učinke):
    – Sami vinarji se morate najprej večinsko dogovoriti ZA sodelovanje. Dokler večina ni resnično ZA, nima smisla.
    – Za karkoli resnega je potrebno zagotoviti lastno financiranje – iz panoge. Ko je realna večina resnično ZA, morate na nivoju države zagotoviti OBVEZNO finančno udeležbo VSEH vinarjev, ali še bolje VSEH vinogradnikov – brez možnosti za prostovoljstvo in izmikanja.
    – Zagotoviti upravljanje z zbranimi sredstvi v interesu panoge(določenje ciljev, poti …).
    Matematika: 50 evrov na hektar ali 1 cent od pridelanega vina letno pomeni okrogel milijon na leto za raziskave, promocijo in krasen interni piknik za proslavljanje uspehov .
    Vse to je znano, dovolj bo pogledati okoli sebe.
    Se strinjaš? So možnosti? Bo akcija?

    Ni kaj filozofirati, to je to. In vinarji boste morali sami to začeti porivati naprej. In šele ko bo VEČINA vinarjev za spremembo, se bo (mogoče) zganila še država, ki bo posledično vpregla še manjšino ki bo proti.

    Še prej pa markice uvest, pa sivi trg vina ustavit in še nekaj takih malenkosti …

  • @Ena moška tečka
    Šah mat torej. 🙂

    Da, z vinom se ukvarjam čeprav je to prvič da sem se nekje deklariral kot “vinar”.
    Ne, to vinarstvo ni moj core business. In ker uživam tudi v svojem poslu, zelo verjetno ne bo nikoli moj core business. You never know…

    Se pa počutim, da sem del tiste neobremenjene generacije, ki jo omenjaš in da je že čas, da se da kej naredit. Ne vidim pa, da bi za to bila na voljo večina in močno dvomim, da bo BILO KDAJ na voljo večina. Ne glede na to ali je v slogi kino ali moč. 🙂

    AMPAK… mislim da bomo potrebovali take razmišljujoče osebke kot si ti. Ne glede na to al si obremenjena generacija ali neodrasla neobremenjena ;).

  • @Grozni
    No, no…seveda je sklep, kako, da ne? Kasice ni (kmalu ne bo) več, vsak gre s svojimi cohones (če in dokler jih ima in zmore, seveda) vse dokler – ne vseka vsakemu dovolj globoko beseda “enotnost” in da v slogi ni (več) kino ampak moč.

    Ker iz zgornjega razberem, da se ukvarjaš z vinom, upam tudi, da se z njim-od vina preživljaš, potem ti ni tuje razmišljanje nemalo tvojih “kolegov” o tem, da je vse, kar bi morali dati/prispevati, pri njih v glavi v isti kategoriji, kot je npr. obvezno članstvo v KGZS, kar je “a priori” zavrženo.
    In dokler se vsakršna vaša (povprečnega vinarja) nadaljnja razmišljanja ustavijo pri vsakič vsiljenem in pogrevanem uvodnem poglavju “še pomnite tovariši”, je cela zadevščina v paralizi. In tam ostaja. Hudičevo škodljivo je “jaz-vem-vsejejstvo”; vsaj v takšnih primerih.
    In tvoj sklep je napačen – nikakor ni v omenjeni smeri. Le neobremenjena generacija mora odrasti in pokazati, da je res neobremenjena. Sedanja te moči očitno nima. Na žalost.

  • @Ena moška tečka
    Naah… ne bo dovolj. To je še vedno samo zaključek obračuna. Nekakšno krajšanje ulomka na koncu, da izpade rezultat bolj jasen.

    Sklepa pa ni.
    Oziroma obrnem vprašanje: IN KAJ ZDAJ? KAJ BOMO NAREDILI?

    Po tistem vljudnostnem ignoriranju lahko sklepam le, da je tvoj “osebni sklep” bolj v smeri Puška v koruzo & glava v pesek… škoda. 🙂

  • @Grozni
    Imaš prav – nekako se je sklep izmuznil oz. ga nisem povdaril : ker se je pozicija odločevalca – ministra, na resornem ministrstvu “over politizira” in je hkrati tista, ki ima škarje in platno v rokah, je zaključek na dlani; “sprave” (hehe…podobnost s kakšno drugo spravo je več kot nedvoumna) ne bo. Ostal bo samo denar EU skladov (nacionalna ovojnica), vse iz rahitičnega SLO proračuna bo usahnilo (dokončno usahnilo; umira=se zamnjšuje že nekaj let).
    Najhuje je namreč to, da ljudje na ministrstvu pazijo izključno na to, da je vse po EU minimalnih pravilih in ne obratno, da iščejo nam ljube rešitve, ki bi jih potem preverili glede skladnosti z EU. Odločevalec tam, ki bi lahko, pa noče, pa vse pelje le v smeri nabiranja političnih točk in (pod)predsednikovanja vladi ter čakajoč na strankin prestol.

    Kmetje (le redki) bodo na istem kot pred 7 leti, hodili bodo na izbrane dogodke, za svoj denar. Firme-kleti pa : ne vem, in tudi oni (po mojem) ne vedo, kako oz. iz česa naj plačajo “sejemska razkošja”.

    Zadnji dve vprašanji, bom, OPROSTI, vljudno ignoriral. 🙂

  • @Ena moška tečka
    Odličen matematičen izračun! Tudi s tem pogledom se kar strinjam.

    Kaj je pa zaključni sklep glede na dobljeni rezultat?
    Puška v koruzo & glava v pesek?
    Generiranje tretje, “višje sile” iz Higgsovega bozona?

    A ti si vinar? Al si tudi ti potencialni “zunanji sodelavec”? 🙂

  • @Francelj
    S čim se pa ukvarjaš če nisi vinar?

    Se strinjam s tvojim pogledom. Sigurno bi naredil kaj drugače, ampak v večini se strinjam. Pustmo detajle. 😉
    Mislim da vinarji sami ne bomo zmogli, rabimo pomoč strokovnjakov iz različnih branž… gostinstvo, marketing, turizem, logistika,…
    Tako da računam tudi nate. :))

    Kdaj se dobimo?
    Jst zrihtam kakšno flaško… prostor tudi…

  • Catch 22 – to je pravzaprav to, kar imamo v deželici na področju vinarstva & promocije. Zakaj? Do pred šestimi, sedmimi leti se je vse, kar je država dala za promocijo steklo v vreče (brez dna) večjih kleti in njihovega ceha. Kmetije niso imele dostopa do sredstev. Ko se je ta sistem počasi začel rušiti, je bila prva reakcija, do takrat »izbranih«, izključevanje prišlekov, ki pa so si s svojimi izkušnjami (in svojim denarjem) že nabrali kar nekaj trženjskih izkušenj. »Izbrani« so le stežka požrli grenko pilulo delitve sredstev »s privatno konkurenco«. Demokracija pač – njena boleća stran. In ker je ta »tiha vojna« za zeleno mizo trajala (pre)dolgo, so na obeh straneh okopov razvili balkanski »negativno-protivni stav« proti vsemu, kar prihaja iz druge strani. In tudi proti idejam, ki prihajajo iz tretje strani. Čeprav se je vinski trg v tem času temeljito spremenil in vsi bolj ali manj potiho priznavajo, da je potrebno krepiti Slovenijo, kot vinsko destinacijo, do tega enostavno ne pride, saj veliki ceh še vedno vidi le sebe kot zveličavno pozvanega, da to počne, kmetje pa se, sledeč izkušnji iz pregovora »…če te piči kača, se bojiš tudi zvite vrvi!«, averzično,nesmiselno,jazvemvse-jevsko (pa tudi delno upravičeno, seveda), ne strinjajo z zveličavno pozvanostjo velikih. Sami ne (z)morejo, skupaj se ne da. Tretje, višje sile, na žalost ni. Na žalost tudi zaradi tega, ker je dežurni resorni minister postal preveč politik kot pa vsebinski minister, da bi potegnil črto drugačno od tiste, ki denar za promocijo ukinja. In hkrati – »lep« primer zbiranja denarja iz kg grozdja/litra vina je Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, kjer vsi na strani državnega aparata želijo sodelovanje vseh sektorjev kmetijstva in hkrati se taisti s taistim ultra političnim ministrom ne zmorejo dogovoriti s kolegom ministrom za zdravje, da vino ni le alkohol, ampak kulturna in prehranska dobrina, in bo zato lahko del oglaševanja domačega kmetijstva. In seveda – le zakaj bi še tako majhen pridelovalec dal 1 €cent po kg grozdja za to, da se bodo v reklamah šopirile lepe škatle za slovenska jajca. Toliko o matematiki iz tega poglavja.

  • Yeah … 🙂

    POBUDA mora izhajati iz interesa vinarjev (jaz to nisem)! A kljub temu(za resne učinke):

    – Sami vinarji se morate najprej večinsko dogovoriti ZA sodelovanje. Dokler večina ni resnično ZA, nima smisla.
    – Za karkoli resnega je potrebno zagotoviti lastno financiranje – iz panoge. Ko je realna večina resnično ZA, morate na nivoju države zagotoviti OBVEZNO finančno udeležbo VSEH vinarjev, ali še bolje VSEH vinogradnikov – brez možnosti za prostovoljstvo in izmikanja.
    – Zagotoviti upravljanje z zbranimi sredstvi v interesu panoge(določenje ciljev, poti …).

    Matematika: 50 evrov na hektar ali 1 cent od pridelanega vina letno pomeni okrogel milijon na leto za raziskave, promocijo in krasen interni piknik za proslavljanje uspehov 🙂 .

    Vse to je znano, dovolj bo pogledati okoli sebe.

    Se strinjaš? So možnosti? Bo akcija?

  • @Francelj
    Francelj, na pomoč torej!
    Kaj predlagaš da naredimo?
    Sigurno se nas najde “eno par”, ki razmišljamo drugače in smo pripravljeni pozitivno delit. Sem prepričan.
    Vendar če nas nihče ne spravi skupaj, tulimo vsak po svoje ;).

    Če ne bo šlo, bomo meli vsaj čisto vest da smo probali. Je tako?
    Če bo šlo, se bomo tolkli po prsih. Aleluja.
    Če pa ne probamo, potem je fer da že sedaj nehamo lajat, ker nismo nič drugačni kot “ostali”.
    Se strinjaš?

  • @Grozni
    Na srečo seveda obstajate. Na žalost pa je še vedno preveč pozitivnih najprej zase, potem dolgo za nič drugega in zatem še enkrat zase, država pa naj seveda pri tem pomaga. Kriza še ne sili v sodelovanje – večina trenutno rine kvečejmu še v večji egoizem. Morda pa je to že faza, ko bodo eni zarili, pocrkali, falanga za njimi pa bo – če res ne bo šlo več drugače, začela sodelovati.

  • Si predstavljas da bi dali na slovenske kapce tiste barve od slovenske olimpijske reprezentance?? 😉

    Vsekakor bi IZSTOPALI 🙂

    • Ja, si predstavljam, kako bi to lahko izgledalo.
      Si pa žal težko predstavljam, da bi se kaj takega v doglednem času (recimo v tem tisočletju) pri nas lahko tudi dejansko realiziralo. 🙂 🙁

Komentiraj