Pravzaprav tokrat niti ne gre toliko za bezeg. Včeraj pač namesto večerje naletim nanj. S fotoaparatom, tremi objektivi in flešem. Grm, grm kot grm, me je ustavil z enim razcvetelim socvetjem in enim še zaprtim. Kar tako. Že zakaj. Umaknem nekaj travnih bilk, moteč list ali dva. In se ga lotim. Brez posebnega namena. Kar tako. Dokler se z neba spet ne odloči padat mokrota. Ne posnamem celih metrov filma, ker smo pač v digitalni dobi. In verjetno jih ne bi posnel niti, če ne bi bili v digitalni dobi. Ker bi bilo predrago. Tako pa se lahko igram. Včasih. In se. Torej grm, fotoaparat, večerna okoliška svetloba in fleš. Vse spodnje posnamem tokrat iz roke, na stojalo nasadim fleš.
Večino posnetkov seveda potem zavržem. Nekaj jih zadržim za spodaj. Morda kateri od njih prestane tudi kasnejše, strožje selekcije. Morda.
15 mm, F/9, 1/40 sek, fleš. Učinek trde svetlobe fleša je precej izražen, povsem prevlada nad okoliško večerno svetlobo. Slika mi je preveč kontrastna.
15 mm, F/7,1, 1/30 sek, fleš. Občutljivost nastavljena višje, nekoliko spremenjeni ostali parametri osvetlitve, do izraza pride več obstoječe večerne svetlobe, slika je mehkejša.
Spustim se nekoliko nižje, v zgornji del slike zajamem še nekaj ozadja. 15 mm, F/10, 1/20 sekunde, fleš.
Še vedno isti dve socvetji. Tokrat bočno. Pogled skušam skozi zmeren teleobjektiv usmeriti tako, da je svetlo socvetje izrisano na temnejšem delu ozadja, nerazcvetelo, temnejše socvetje pa na nebu, ki je svetlejše od preostalega ozadja. Premikam se po centimetrih in uspe mi prikazano. Zaslonka precej odprta, ozadje zato mehko, neostro. 105 mm, F/5, 1/50 sek., fleš.
Pozicija podobna kot prej, jaz nekoliko nižje in bližje, a s širokokotnim objektivom in bolj zaprto zaslonko. Več scene, več perspektive, več ozadja. 20 mm, F/8, 1/20 sek., fleš.
Lepo!