Stakne Barbi nekje nekako poleti razpis za 4. bienale vidnih sporočil Slovenije. Brumen, po domače. Namen je, tako pišejo, vzpostaviti kriterije odličnosti na področju oblikovanja vidnih sporočil, spodbuditi rast in promocijo kakovosti le-teh ter zvišati raven vizualne kulture. Neumorno so nam pošiljali razpise sicer že za prve tri bienale, a je na srečo vse to prihajalo k meni in šlo mimo nje. Ali na nesrečo, morda bi lahko s tem opravili že takoj na začetku.
Popade namreč ekipo, da bi se lahko naš studio malo bolj promoviral in razkazoval, čeprav nam dela nikoli ni manjkalo. Prej nasprotno. A recimo. Se strinjam. Lahko bi se. Promovirali. Res. Mi pa vseeno za razne komisije in tekmovanja dol visi, kar se sicer ekipi ne sliši vzpodbudno, je pa čisto res in tudi normalno – če bi viselo gor, bi bilo poleg vsega vsaj še čudno. A če se mi s tem ne bo treba ukvarjat, povem, tudi nisem proti. Indiferenten. Vseeno mi je. Kar je pomembno, ker imam kot najmočnejši, najgrši, najbolj kosmat (lasišče ne šteje) in najstarejši namreč pravico veta. Ki ga sicer seveda lahko Barbi tudi preglasuje. In tako je bilo hitro vse dogovorjeno.
Ženske nato opravijo izbor in ker se mi z bienalom v skladu z našim začetnim dogovorom na srečo ni treba ukvarjat, na koncu v iskanje izbranih eksponatov, njihovo pripravo za fotkanje in potem dostavo v prestolnico, zabijem samo dva dneva. Vključno s tisto nočjo pred polnočnim dedlajnom, ki ga potem zjutraj podaljšajo. Itak.
Potem uradno izvemo, da je „komisija 4. bienala vidnih sporočil Slovenije na razstavo in s tem v tekmovanje za Brumnove nagrade uvrstila 194 del“. Nam seveda tudi čestitajo. Na splošno. Vsem njihovim izbrancem. O kriterijih uvrščanja in izločanja nič. Brez obrazložitev. Med izbranih osem embalaž je the komisija uvrstila tudi našega Ferjančiča.
Ferjančič. Osnovna in težja linija belih in rdečih vin. In rose. Za prikaz podrobnosti je slika žal premajhna.
Hvala. Petru. Najprej je nekajkrat odšel od nas nazaj na Planino brez dogovora o mojem oblikovanju etikete za njegova vina. Sem postavljal pasja vprašanja. Kje se z vini vidi čez pet let? Recimo. Hvala, ker ni obupal in šel po etiketo drugam in je razmislil in je postalo jasno, da se glede vprašanega pravzaprav odloča predvsem zase in se je potem strinjal, da so mi in mu bili odgovori potrebni. In ker je potem počakal na osnutke in je ne glede na lastna pričakovanja in poglede sprejel, kar sem pripravil. Vključno z mojimi argumenti, kadar je imel pomisleke.
Peter Ferjančič, Planina nad Ajdovščino. Ena od možnih slik za monografijo Vipavska – barve, vonji, okusi. Ki jo končno končujemo. 50 mm, F/9, 1/40 sek, fleš
Hvala Debori, ki je mojo zasnovo potem filigransko spilila do konca. Primožu, ki ji je pomagal zadevo tehnično pripravit za tisk. Ptujski tiskarni, ker je lepo natisnila. Seveda hvala še enkrat Petru, ker je potem tisti dan za prijavo na Bienale prinesel flaše in etikete mi ni bilo treba v vsej siceršnji in dodatno nastali nastali gneči k njemu na Planino ponje. Aniti, ker je spisala obrazložitev, ki so jo zahtevali v prijavnem obrazcu. Kljub temu, da ne vem, kaj je zapisala. In hvala Luki, ker je pofotkal in mi vsaj za silo (potem je moral nujno na žur) pripravil fotke flaš, da sem lahko hitreje prišel do zahtevane slike za prijavo. In Barbi, ki je potem vse skupaj prijavila in že prej plačala kotizacijo. Vse to skoraj do dedlajna. Ki so ga potem seveda podaljšali.
Osebno pa zdaj pod črto upam, da sem pred ekipo rešen vseh obveznosti za morebitni peti bienale. In za šestega.