Clai

Prvič: Gordia
Andrej vozi gostilno nad Ankaranom. Gordia. A strast so mu vina. Refošk ga ne gane prav preveč, nagiba se k maceriranim belim in jih take prideluje tudi sam. Delali smo mu etiketo. Že takoj na začetku se je odločil, da bo naredil tako da bo štimalo, nič začasnega, dal je proste roke in leta kasneje povedal, da se mu je zdelo precej čudno, ko smo se najprej o vinih in ne o etiketah pogovarjali in sem jih, njegova, takrat samo malvazijo, torej jo, ne jih, hotel najprej probat … Na koncu je bil zadovoljen. In je Andrej enkrat pri nas, gotovo ob kakem primernem kozarcu, omenil čisto noro malvazijo iz Istre, maceracija, petnajst alkohola in da gre zdaj dol, on, v Istro, nisem imel časa in je takrat ostalo pri tem. V spominu je pa ostalo: Klaj.

Giorgio Clai. 50 mm, F/9, 1/80 sk, fleš. Giorgio je stal blizu zidu in fleš sem usmeril tako, da mi je risal vinarjevo senco v kader. Zaradi svetlih las in primerne osvetljenosti sem si lahko brez večjih pomislekov preprosto privoščil temno ozadje. Za članek v reviji Vino sem potem potreboval podolžen posnetek in ta tam tako ni prišel v poštev.

Tretjič: Giorgio osebno
Pred mesecem. Približno. S fotoaparatom. Za revijo Vino. Zajeten kup strani o Istri. Eden od šestih tam izpostavljnih vinarjev. Prideva z Barbi in je štala, ker sta se z ženo po telefonu očitno narobe razumeli, Barbi po svoje, po naše, Claieva po hrvaško ali italijansko, kaj vem, vsakakor so naju čakali včeraj, zdaj ima Giorgio goste in potem ga čakajo še nekje. Se v zadregi gledamo, ni pomembno kdo koga ni razumel in rečemo, da bomo vseeno, ko sva že tu, probali naredit en Giorgiov portret, deset minut si bo za to nekje vzel, gremo v klet in po dobri uri se tam še vedno pogovarjamo, mljaskamo, poskušamo. Najprej pove tisto klasično, uvod, da on ne dela vin kot drugi, v pipeti je sauvignon, a Giorgio to pove manj klasično, ker govori hrvaško ravno toliko, da ga razumem, ga pa slabše razumejo Hrvati sami, Marino Markežić v smehu pravi, da je Claieva hrvaščina nekaj blizu kitajščine, kdaj pa kdaj tudi pomeša spole, pravi Istrani pa tako ali tako bolj ali manj med sabo vsi tolčejo tisto svojo verzijo italijanščine. Ko je jasno, da nama zadeva v kozarcih ni prav tuja in da se sploh ne zmrdujeva, saj se ve, tipične izrazite aromatike sovinjona ni, ravnotežje je drugje, barva naju tudi ne vrže, pač maceracija, prezrelost grozdja … vidi da sva si domača s tem in se sprosti in potem je to on, kot mi je o njem že Sutor pravil. Od tega, da mu je všeč, ker sem ga slikal parkrat tudi rahlo od spodaj ker bo tako videti večji, koliko? vsaj 15 centimetrov, mu navržem in se režimo, potem od soda do soda in vprašanje ali nama da zdaj iz soda malvazijo ali VELIKO malvazijo in ker imamo samo deset minut, od katerih jih je dobrih 45 že mimo, rečeva z Barbi da potem pač ta veliko, naredi jo poredkoma, mora biti res letnik s piko in tudi vino je tako, Barbi bi kako flašo, vsaj eno flašo za Andrejo, kmalu ima rojstni dan a ne gre, flaše so razprodane, tole v sodu pa že tudi.

Med rdečimi potem belo gledam v kozarec merlota, ker ima več svežine in kisline kot refošk, temu se v Istri reče teran in nima dosti zveze s kraškim teranom, še glede istovetnosti sorte so menda sumničenja, raziskujejo, Claiev refošk pa sploh raste na beli zemlji, fliš, in Giorgio na tisto svežino skomigne z rameni, ni še merlot naredil razkisa, kaj se ve, morda ga bo spomladi, morda nikoli, to je prepuščeno višjim silam, naravi. Tako nekako in še malo potem v degustacijski sobi z ženo, tudi o naših maceratorjih, ne pozna jih še dobro, nekatere že, naštejeva mu jih še nekaj in si piše telefonske številke, oba z ženo sta videti zadovoljna, ne le ta trenutek, na splošno in ko Giorgio zamujajoč odide s kartonom ali dvema, nama vlije žena še žganjico v kozarce, uganeva naj, kaj je. Spominja me na brinjevec, pa ni, uganil pa tako ali tako ne bi, asociacije, izkušnje in moje znanje so daleč od resnice, listje oljk so namakali in rusi so nori na to zadevo. In da morava še prit, podnevi in ko je okoli vse zeleno in lahko zunaj sedimo, na grebenu so, fantastičen razgled in da še vinograde vidiva. Z veseljem.

Četrič: Dario
Predvčerajšnjim, morda je bila ura tudi že včeraj, na Kendovem dvorcu, mi Dario Princic z Oslavja, rečemo Prinčič, navrže, da po njegovem Giorgio tako ali tako edini na Hrvaškem dela prava vina. Da se ve, kam pes taco moli.