Dan D

Ko smo našega starejšega mladiča, ko je bil še manjši od mene, linearno gledano, po višini, približno pol mene, vprašali rolerje ali kolo?, je izbral kolo. Ker na rolerjih stojiš, na kolesu pa sediš. Jasno? Jaz sem sicer razmišljal drugače, pravzaprav sem bil še bolj oportunističen in sploh nisem razmišljal. Kolo, pač. Čeprav se mi nekje prašijo tudi rolerji.

Dan D
Dan D mi nastopi vsako leto enkrat po našem in po pravoslavnem novem letu, ko se mi par res toplih dni ujame s primernim razpoloženjem in z dovolj prostega časa za pripravo nujne opreme in za izvedbo prvega kolesarjenja. Dan ni pretirano odvisen od koledarja, ne nastopi neko točno določeno okroglo ali praštevilo dni po pustu ali pepelnici. Preprosto se zgodi in ga ne praznujem, je pa fajn, ko si v grobem preženem zimo, napumpam obe zračnici, namažem verigo, oplaknem bidon, oplaknem bidon, oplaknem bidon, še vedno smrdi, oplaknem bidon, resetiram števec (za to porabim več časa kot za vse ostalo, users fendly res ni, nujno potreben pa mi tudi ni se včasih zalotim ob misli, da bi ga nežno pobožal z manjšo skalo) in grem preverit, koliko je nekajmesečno posedanje pred računalnikom utrdilo moje ritne mišice. Običajno ugotovim, da jih ni prav pretirano, zimsko obdobje prisile v tekaštvo jih pa tudi ne. Za razliko od pršutov, ki sta v razmeroma dobrem stanju. Potem v slabih letih cel teden, v dobrih pa le delovni teden, čutim posledice tega preverjanja. Je pa, sem že nakazal, sproščujoče. Je bilo to tako letos danes. Priznam, povem, uvodnih petnajst kilometrov, pol po blatu, pol po asfaltu, enkrat sneta ketna sredi potoka, mokre noge itd … ni za v anale in ob največji opaženi hitrosti, 45 km/h, se je tudi še najbolj trudil asfalt, ki se plasti na niti ne omembe vrednem spustu med Selom in Vrtovinom.

Breskve. Vipavska. Dan D. 300 mm, F/8, 1/350 sek. Naj manj izkušenim omenim, da teh 300 mm na mojem tokratnem nahrbtnem digitalcu pomeni enako kot 450 mm na starih analognih, s filmom nafutranih leica fotoaparatih, in da sem s sabo seveda tudi neimel stojalo, in da sem se moral zato pred tem škljocom kar lepo umirit, da je bil zapisani kratek osvetlitveni čas res dovolj kratek za dovolj ostro sliko. Toliko v opravičilo morebitnim tehničnim kritikam objavljene slike.

Sedeti ali ne sedeti?
Tole vam beležim, ker sem že čisto na začetku omenil, da bo to tudi o fotografiji, in razlika med tekanjem in kolesarjenjem zame ni samo v sedenju ali nesedenju, je tudi v tem, da na kolo vzamem pogosto s sabo tudi fotoaparat s par objektivi. Pravim pogosto, ne vedno, odvisno od marsičesa, je pa kup slik, ki se zdaj skušajo prerinit v knjigo, nastalo med mojimi posedanji na kolesu. Laufam pa brez aparata. Že tako ali tako bi recimo čevljarja Milana Gačanoviča in še koga fršlok zadel, če bi me, utilitarista, videl v pošvedranih pohodnih čevljih in podloženih kolesarskih pajkicah pod smrkajočimi oblaki po blatu laufat, če bi mi pa še rukzak s fotoaparatom na hrbtu poskakoval, bi bilo pa čisto preveč še zame. Estetski vidik bi že prenesel, ogledal na mojih kolovozih Vipavske doline ne mrgoli, dodatne kile na hrbtu, prištete moji lastni masi mi pa res ne bi ničesar olajšale.

Brez filozofske podstati, zgolj iz banalnih izkušenj trdim, da je se svet fotografirajočemu nudi čisto drugače, če se ta preveža naokoli z v avtomobilom, letalo pustimo kot manj pogosto obliko lokalnega transporta ob strani, torej z avtomobilom in še tu je različno ali kot voznik ali kot voženi, drugače kot voznik kolesa in drugače kot pešak. Hitrejše oblike pešca, torej SLR ali DSLR fotografa tekača s tremi dodatnimi objektivi, mini trinožnikom in morda še flešem zato tu ne omenjam kot pogosto realnost. Liberalno pa dopuščam tudi to možnost.

Kolo mi je glede tega ena vmesna kategorija. Ne ustavim se ravno ob vsakem zanimivem motivu, vsakega resnici na ljubo povedano tudi ne opazim, celo ne smem ga, CPP, a vseeno sestopim večkrat in lažje kot kot avtomobilist, pa težje in redkeje kot pešec. Aparata nimam kar okoli vratu, dobro, vi morda, jaz pač ne, imam s tem nekaj izkušenj, med drugim sem se lani boril z neomajno trdno stoječim drevesom pod Gabrjami in slabo jo je v borbi odnesla čelada, aparat v rukzaku je preživel, jaz pa imam tako ali tako trpežno lobanjo in je pač čelada podlegla nasprotnemu si pritisku dveh trdnejših in obilnejših mas. Jasno sem slišal tisti krrrrc, ko je stiroporno polnilo opravilo svoje delo. Aparat, če bi mi takrat bingljal okoli vratu, bi verjetno utrpel in tudi mehkejšim delom mojega telesca prizadejal opazne posledice. Fotografiranje na kolesarjenju torej ni kar nekaj čisto za mimogrede, sem pa hitrejši in obvladujem večje ozemlje, kot bi ga peš. Danes sicer ne prav pretirano, sem pojasnil, vseeno se je pa uživalo v razganjanju doline od prvega resnega cvetenja. Glavno pa šele pride. Ko cveti akacija, ki sicer ni akacija, a o tem kdaj drugič, namreč dolina tudi zadiši. Tisto pa je noro. Res.

300 mm, F/7,1, 1/750 mm