Petek. Laško. Grad Tabor. Restavracija Pavus. Večerja. Bistvo: divja zelišča. Marko Pavčnik z ekipo v kuhinji. Stojan Ščurek z vini. Dr. Janko Rode za strokovno podporo. Z znanjem in argumenti. Daleč od tendencioznega poenostavljanja o vsesplošni uporabnosti, čudežni zdravilnosti in neverjetni dobrodejnosti tega, kar smo imeli in kar bi od divjih zelišč še lahko imeli na krožnikih. Podobno kot potem v soboto v Ljubljani z Dušanom – da so tudi antioksidanti ob pretiravanju lahko škodljivi. Precej škodljivi. Ker pač lahko so. Tudi s kisikom se je moč zastrupiti. Izhodišče za marsikatero debato. Eden od vinskih oranžnikov recimo pridiga, da je toplota pogoj za življenje. Bistro! Jasno da je! A s tem potem kvazifilozofsko upravičuje spontano alkoholno vrenje brez uravnavanja temperature in v celoti tako pove natančno nič. Ker ne pove koliko toplote. Čim več? Komajda! Preveč je zanesljivo škodi. Premalo pa tudi. A da sklenemo – pod črto pridemo do istega: brez pretiravanja! In če speljemo krog do konca, pridemo nekam v bližino skladnosti. In taki so bili v petek krožniki: skladni po okusih, skladni v svoji estetiki, skladni z današnjim časom, skladni z idejo večera. In lepo skladni z vini. Brez pretiravanja.
Marko Pavčnik v kontekstu petkovega večera. Posneto pred leti za intervju, a takrat slika ni bila objavljena. Mu jo pa v petek pokažem na telefonu in danes pošljem. 20 mm, F/11, 1/20 sekunde, ISO 800.
Prva jed na mizi. Janka prosim za njegov krožnik, ker je še bolj fotogeničen kot moj, v eni roki fotoaparat, v drugi fleš, škljoc. 85 mm, F/5 (odprta zaslonka), 1/15 sekunde, ISO 400.
Divji vinar Stojan Ščurek, divji dr. Janko Rode in divji chef Marko Pavčnik, je pisalo na jedilnem listu, a v drugačnem vrstnem redu. Ko jih po večerji prosim za skupinsko sliko, Stojan v kuhinji zgrabi ventilator, Janko in Marko sprejmeta nakazano igro in se pridružita. 28 mm, F/10, 1/25 sekunde, fleš z odbojem od stropa.