Element presenečenja

Z zanikanjem tuzemske večnosti je določeno, da disk v računalniku crkne. Enkrat pač. Kdaj, je pa element presenečenja. Nas je naš tokrat presenetil dvakrat. Prvič, ko je izrekel svoj ritmični tk tk tktk tk tk tktk in se poslovil. Drugič, ko se je na koncu izkazalo, da se ni poslovil. S Tomijem po telefonu nisva uredila nič, zamenjava mrežnih kablov ni pomagala, prišel je razkopat ohišje in kablovje in po izločitvi vseh bolj in najbolj verjetnih možnosti dognal, da se nam je tokrat namesto diska spuntal napajalnik. Kar se na začetku ni zdelo zelo verjetno. Šel je mi je v maloro zaradi te malenkosti vsaj en dan, lahko bi seveda šlo tudi oboje, disk in dan, tako da smo jo še poceni odnesli, butast kmet ima debel krompir, čeprav ne vem, kaj bi imel crknjen napajalnik opraviti z mojo pametjo ali neumnostjo, tam je ležal in se delal da dela. Iz ušes se je kljub sreči vseeno kadilo, tako ali tako v začetku nisem vedel, da je disk preživel. Kdo bo namreč zdaj verjel, da zamujamo zaradi diska, to si lahko izmisli vsak, da bi mi vsaj padel meteorit v ekran, bilo bi manj verjetno in preveč butasto za si izmislit in bi se dalo luknjo pokazat, morda bi celo drugi poročali o tem, Slovenske novice in popteve bi zanesljivo. In tudi če mi dotični čakajoči verjamejo, ni nikjer blizu mene časa, kamor bi lahko zdaj stlačil tiste zapravljene ure, spet bomo to mašili v zjeban in že od prej natrpan vikend. Zasilno zdaj pretikam kabel iz preostalega, torej necrknjenega napajalnika iz ohišja v ohišje, v tisto pač, kjer domnevam, da imam na diskih spravljene potrebne slike.