Sicer modra frankinja (Blaufränkisch, Frankovka, Frankovka modrá, Lemberger (Blauer Limberger), Kékfrankos), a tale naša je kar Francka. Že zakaj. Pri hiši je od leta 2006, ko je prišla na fotografiranje. Potem je ostala. Mlajši mladič jo je posvojil – ako ima njegova mati lahko nekaj tisoč trt, sme menda imeti tudi on eno svojo. Sme. Enkrat letno jo zgoraj na hodniku obreže, drugega dela razen občasnega zalivanja z njo zaenkrat ni.
Če odštejem tole današnje ovekovečenje. Ki nakazuje, da njenega letnega vegetacijskega ritma vsaj v pretežni meri ne poganja dolžina svetlega dela dneva, kot poganja recimo selitve lastovk gor in dol čez ekvator. Dan je namreč zelo zelo zelo podobne dolžine kot za Francko tudi za prej omenjene bataljone trenutno še precej lenih ženinih trt, a njim pač zunaj ni tako lepo toplo in primerno vlažno, kot naši Francki za okensko šipo. In Francka to, kar ji je dano, pridno izkorišča. Torej veselo odganja in pridno raste. Hvaležnega vračanja v obliki grozdja pa za razliko od zunaj rastočih osebkov doslej od nje še nismo bili deležni. Morda se nam oddolži z letnikom 2012.
Francka. Fotografija sicer zanimiva zgolj zato, ker je posneta danes. Ko se večina ostalih trt severne poloble še ne bohoti z letošnjim klorofilom. 105 mm, F/6,3, 1/125 sekunde, ISO 200.