Vale, blizu Momjana. Gianfranco je imel srečo, da sva imela z Barbi srečo in sva se z čisto na koncu fotografske turneje po istrskih kleteh vseeno zapeljala še na slepo mimo njega pogledat, če ga slučajno stakneva doma. Brez mobilnika se Gianfranco tako kot jaz, razumem ga, počuti bolje kot z njim. Se po tej poti ni dalo z njim dogovarjat. Če že, potem z njegovo ženo. Z Barbi sta se spoznali zaradi zadnjega Nepozabnega večera pri Primosicu (majhen je ta svet), bili so tam, a trenutno Antonelle ni. Kljub vsemu sem potem torej kot zadnjega vinarja le počil še njega. Je eden od pionirjev revolucije istrskega vinarjenja in kar ni mi bilo, da bi šli v tak članek brez njega. Brez slike. Pa še vina mi sedejo. Predvsem malvazija. Zakon.
Na koncu v degustacijski sobi še bolj sproščeno ob steklenici malvazije. Dve hčerki. Te so skoraj pravilo pri istrskih vinarjih. Zato je menda enkrat Stojan Ščurek zaradi svojih petih pridelanih sinov hudomušno izjavil, da bo vse, kar istrani delajo, nekoč njegovo. Pove Ginafranco, kako se je odločil in šel po srednješolski elektroniki na stara leta šel študirat vinarstvo. No to ne bo čisto držalo, si mislim, je mlajši od mene torej ni star, takrat je pa bil tako ali tako še mlajši! Gledam brošuro, ena tistih je, za katero si rečem da bi jo rad naredil jaz, črnobela, z jasno idejo, lepo zložena, Ginafrancova fotka ko oprt med sode razmišlja v kozarec, mi naredi kurjo kožo. The feeling.