Prejšnji teden, ko sem v njegovi kleti, ga ni doma. Se pač potem srečava včeraj in se pogovarjava tudi o oblikovanju nove etikete.
Nič posebnega. Če Iagova klet ne bi bila v Gruziji. In če se včeraj zvečer ne bi srečala na Krasu. In če bi se morda srečala in spoznala že kje in kdaj prej. In če ne bi začetka najinega pogovora slučajno olajšal teden dni star portret njegovega očeta na ekranu mojega telefona. In ko Iago prisede, imam od vseh razpoložljivih vin v kozarcu ravno Mtsvane 2012 njegove žene. V oči mu pade Čotarjeva etiketa na steklenici terana, pohvali jo, in jaz le še navržem, da je moja.
Včeraj. Gruzijska vinarja Iago Bitarishvili in Ramaz Nikoladze ter gostitelj Vasja Cotar. 28 mm, F/9, 1/8 sekunde, fleš z odbojem od stropa, ISO 1000
Prejšnji teden: Klet Iago, Mtskheta, Gruzija. 20 mm, F/7,1, 1/40 sekunde, ISO 1000.
Iagov oče. Portret, s katerim sem včeraj prebil led. 180 mm, F/2,8, 1/40 sekunde, ISO 4000. Dilema pri pogledu skozi fotoaparat: ali ostriti na bolj oddaljeno a bolj osvetljeno oko ali na oko, ki mi je bližje, a je manj osvetljeno. Vsaka od obeh možnosti ima svoj razlog.
Obvezen Gruzijski zaključek: čača. Tropinovec. V tem primeru dober. 28 mm, F/8, 1/60 sekunde, ISO 2500.