Izziv mi je bil vržen v komentarjih.
Vipavc: … zanima me kako ti kot fotograf in estet vidiš te stvari skozi tvoj objektiv … Šlo je za količke. Stavbno železo. Tam, med komentarji, ne morem, ne znam s sliko povedat. Zato to tu.
Preširoko
Potem sem dolgo pametno gledal v strop, prebelit ga bo treba in luknjo zagipsat, delal sem se modrega in sem zastavil na široko in globoko, pogledal recimo med drugim, ali je morda kaj o tukajšnjih kowcih pred 165 leti Vertovec ali Vrtovec v Vinorejo zapisal (in ja, je!, sem si iztipkal od črke do črke in sem tudi potem njegove takratne zh-je v č-je in nekatere s-je v z-je popravil in še par takih in se mi zdaj skoraj razumljivo bere) in sem brskal dalje, Rohrman in Dular tavžentdevetstopetega nista recimo zapisala o tem nič, in me je udarilo, da zna nastati kljub slednjemu vsega tega za tokrat in zame čisto preveč.
Estet?
Gremo torej raje nad tele naše kowce kar naravnost. Tudi tistega esteta bom izpustil, spolzko je. Poleg tega: estet je „kdor ima razvit čut za lepoto in vse vrednoti s stališča lepega“ (SSKJ). Zaradi vsebujočega VSE se tudi elegantno znebim te etikete, z zmernim poznavanjem sebe in s potrebno odgovornostjo do estetike se nimam za takega.
S fotoaparatom
Ostanem torej s fotoaparatom, Zapisal si, Vipavc, … kako ti (torej jaz) kot fotograf … hmmm … kako vidim, ja … štala … Odvisno. Sam si tudi za tisti vprašljivi kowc v komentar napisal: fotografija pa je seveda DOBRA (poudaril M. M.). Ne bomo zdaj niti glede DOBREGA šli v širine, globine ali na spolzko, nimam časa, ne znam, lahko zmanjka sape, če ne za to, pa zaradi tega za kaj drugega, a bistvo si kljub nedefiniranosti dobrega zadel kar sam. Dobro sliko (karkoli torej že to pomeni) se da posneti tudi na smetišču. V nekaterih pogledih še lažje. Ni pa to običajno potem razglednica. Nekje zadaj se skriva namen. Kontekst. Lep prizor ni tudi že dobra fotografija. In obratno. Oziroma nasprotno.
Torej naravnost:
Lesen kowc
Imam jih cel kup. Tole je eden od njih. Že na koncu svoje vloge, vinograd izkrčen. Kowc ležeč na tleh, čakajoč kdovekaj. Morda peč.
Odslužen. 105 mm, F/7,1, 1/350 sek. Slap, Vipavska dolina. Mimogrede: Slap premore pri nas največ vinogradov na prebivalca. In temu primerno nemalo vinogradniškega kolja.
Betonski
Nimam. Pravzaprav imam, na Štajerskem niso redki. Nimam pa nobenega posnetega kot samostojen motiv. Ali pa se ga ne spomnim.
Pocinkan
Podobno stanje kot pri betonu. Nimam samostojnega motiva. Morda kot tehničen detajl. Lahko pa ga naredim. Posnamem.
Kamnit
Kot zanimivost. Ni pogosto, se pa najde. Pa ne pri nas. Je jasno, da ni kar vsaka skala primerna.
Sem najprej misli, da so les prefarbali z nečim čudnim. Impregnirali. Vprašam s čim in zakaj in potem zabodeno gledam lani na pobočju nad reko Douro (Quinta do Crasto, Portugalska) v kamnito kolje. Tega na sliki sem si potem pribeležil na posestvu Casa das Torres. 105 mm, F/9, 1/320 sek. S fotografskega stališča seveda nič posebnega.
Brez
O tem je tudi pisal Vertovec. Ali Vrtovec: Dalmatini nič ne pervezujejo obrezanih tert pritlične reje, tudi ne njih mladja; odrašene mladike prekrešentano poležejo nekoliko, in grozdje s perjam pred soncam zakrivajo; če grozdje kake mladike preveč na tleh sloni, jo s kakim poldrugi pedanj dolzim lesam podpro, de grozdje ravno na tleh ne leži. Dobro so jo zmislili, – kje bi se pa tudi za les ke tertam previdili? Njih gojzdi so že zdavnej zginili, in njih bele gore kažejo gole rebra; taka le se tudi nam piše!
Plavac mali, Sveta Nedelja, Hvar, Hrvaška. Trta brez opore. Počasi izginjajoč motiv. Tudi tam prehajajo na drugačne vzgoje trt. 50 mm, F/14, 10 sek, umetna svetloba
Železen
S takim ali zaradi takega kowca smo tole začeli. Enega sam takrat že pokazal. Pa vseeno, še eden. Tokrat proti njegovim temeljem, ki pa si dovolj nizko, da jih na sliki ni videt.
Oporni količek za trto. Stavbno železo. Ptičja perspektiva. 105 mm, F/9, 1/200 sek. Iz roke. Za manj izkušene: po globini je ostrega milimeter ali dva. Ni zelo komplicirano, ni pa tudi tako enostavno, kot morda izgleda. Ali drugače povedano, bolj naravnost: sploh ni tako enostavno stoje sklonjen nad motivom neguncat se niti za milimeter in hkrati pazit na kompozicijo in biti čimbolj pravokoten na zgornjo ravnino kowca. Trik? Serija slik. In upanje, da vsaj ena uspe.
Kar se fotografije tiče, torej nimam glede odnosa do različnega kolja kaj zelo pametnega povedat.
Samo z očali pa, recimo kolesarsko po Vipavski: betona meni po vinogradih raje ne, zarjavelo železje je tanko, preide kar hitro v dobro maskirno barvo in tudi sicer se ga uporablja pri nizkih vzgojah in trtina bujnost vse to tudi še dodatno skrije, danes so pač taki časi, razmeroma sprejemljiv kompromis, pocinkan pleh mi bolj udari v glavo od inkriminiranega narebrenega rjastega stavbnega železja. Les pa seveda ja. Jasno. Klasika. Če ostanemo pri tem.
Lahko se pa seveda tudi trte k lesenim kolom, k ta lepim, ne struženim ali kvadratno požaganim, k celim ali klanim, običajno rahlo zvitim, starim, od let olupljenjenim, zlizanim, osivelim, poveže po današnje, s plastiko. Sic!
Kar spet še ne pomeni, da fotograf tam ne pride na svoje.
Moderno. 105 mm, F/9, 1/40 sek. Še en primer bližinskega posnetka z razmeroma odprto zaslonko. Lepo se vidi, kako malo je pravzaprav ostrine po globini. Milimeter, dva. Vse ostalo je v zbrisu.
Torej? Odvisno. OK?