Transportni karton. Škatla. Nujna, a pogosto oblikovalsko povsem zanemarjena. Za buteljke danes največkrat taka za šest steklenic. Včasih pokončna, pogosteje steklenice v njej ležijo. Vseh šest ena ob drugi ali v dveh vrstah po tri steklenice. Približne za nas pomembne zunanje dimenzije so seveda določene s tipom steklenice, detajle pa določajo tudi morebitne vmesne pregrade. Kadar s tiskom ne napademo le bočnih stranic, je pomemben tudi način zapiranja. In ko je potrjeno idejno zasnovo treba oddati v realizacijo, je dobrodošel natančen načrt. Včasih je ta nujen. Kot tokrat. Ko se nam s pogledom na načrt podre tudi predvidena in že potrjena zasnova, ker je ta, ne po naši krivdi, pripravljena za drugačen karton. Drugačno zapiranje. Torej naknadno spreminjamo. Pa še potem se jim v kartonaži nekaj ne sklada, pogledam, nikakor ne najdem nič vprašljivega, posredujem datoteko za vsak slučaj še Tjaši, tudi njej nič vprašljivega, pomanjšano sprintam, jebat ga, nikoli se ne ve, izrežem in zložim škatlico, gledam maketo, še vedno ne najdem nič vprašljivega, v prvotno skico vpišem še dodaten komentar glede tistega, kar se mi zdi, da je morda napačno razumljeno, odpošljem in kaže, da je res bil zgolj nesporazum. In potem pred dvema tednoma zelena luč za izdelavo.
Maketa.