Kočevska

Tomi z ekipo na naši tradicionalni zdaj že lanski zaključni večerji po dogovoru z mano postreže eno od predjedi kar na knjigi in presenečenje, predvsem za Anito, Tjašo in Primoža, je popolno. Kočevci  namreč dan prej pripeljejo svoje salame namesto njim bolj domačega dimljenja k sosedovemu Petru eksperimentalno zračno sušit. Kar mojemu sodelavstvu tudi povem in je to res. Dostavijo pa so mi tudi nekaj kilogramov težko pričakovanih monografij. Kar zamolčim. Oziroma zanikam. Oziroma se začasno zlažem.

Černačeva Kočevska sicer prvič izide leta 1998, pa poide in Kočevski rotarijci jo lani sklenejo ponatisniti. A originalnega materiala ni več, nepričakovano so povsem na začetku in tudi zato dobi monografija hkrati z avtorjevo posodobitvijo besedila namesto prvotnega podnaslova, Gozdnata in skrivnostna dežela, novega: Nove zapovedi gozdnate in skrivnostne dežele.

Posledično za knjigo tudi novo oblikovanje, pokliče Rado, se dogovorimo in po prvih vzorčnih fotkah, ki so kasneje umaknjene, še kasneje pa spet v igri, in po dokončno potrjenem besedilu z Anito predstaviva in ponudiva v izbor Radotu in Urošu dva predloga za novo Kočevsko. Ki naj bi v novi izdaji dobila tudi nove slike. In jih dobi. Večinoma. Nekaj fotografov svoje sodelovanje naknadno užaljeno odkloni, ko je konec poletja jasno, da po enem letu seznanjenosti s potrebno motiviko nikakor nimajo v rokah dovolj ustreznih slik za izsiljevanje svoje ekskluzivnosti. Tudi zato dobi naša Kočevska koncu trdnejšo in bolj razgibano fotografsko zgodbo ob nekoliko mehkejšem tehničnem pristopu.

Poskusni tisk testne forme v začetku decembra pokaže, da so v tiskarni v nasprotju z dogovorom uporabili za svoje proofe, ki jim bodo merodajni, drugačen ICC opis kot mi za svoje proofe in mi sprintajo za domov dodaten svoj proof, pošljejo po mejlu svoj ICC opis in medtem ko se namesto preko Metlike, ker je Oti moral v Novo mesto, vračam iz Kočevja naravnost v studio, ima tam Primož že natisnjen še en naš proof z njihovim ICC opisom, ju primerjamo, zdaj smo usklajeni in vemo kaj bo prišlo iz njihovih strojev če bodo pri tisku dovolj natančni in gremo v studiu še enkrat skozi ves slikovni material in na srečo sta kritični samo dve fotki, Tjaša tam ustrezno zniža magento in lahko oddamo.

Še prej seveda razdelitev knjige na ustrezne sklope fotk in sklope besedila, število strani mora biti za vsak sklop deljivo z 8, in ureditev besedila in grob prelom slovenskega besedila pa prelom na fino, pa nemščina in angleščina in detajli, korekture, korekture, korekture in korekture, pojasnjevanja in usklajevanja z avtorjem besedila in z Urošem in Radotom in umeščanje in razmeščanje in premeščanje in nadomeščanje fotk in proofi in delovna sobota in ovitek in menjava fotke in prostoročno izpisani naslovi poglavij v vseh jezikih, pa kako potem to opredeliti v kolofonu, kjer smo zapisali tudi uporabljeno tipografijo, kupljeno posebej za to knjigo. Slednje sicer naknadno, vztrajal sem, da najprej naredimo in kupimo šele ko vidimo, da nam izbrani Skolar res ustreza.

Posebej potem kar na naš FTP strežnik – tiskarji si poberejo od tam – strani z besedilom in posebej strani s slikami. Ker predlagamo in je sprejeto in potrjeno, da se besedje in slike ne tiskajo na enakem papirju. In je posledično vse, kar je v CMYK barvah v celi knjigi povsem enako za vse tri jezikovne variante, besedilo pa je potem na drugem papirju za vsak jezik seveda različno. Tudi barvni ovitek in ščitni ovitek sta dosledno temu povsem enaka za slovensko, nemško in angleško varianto, razlike tu nosijo dodatne nižje pasice, ki objemajo barvni ščitni ovitek in širijo logiko uporabe obeh izbranih papirjev iz notranjosti knjige.

Potem čakamo. Dokler mi Uroš ne sporoči, da so knjigo dobili in da so res zadovoljni. In dokler se ne znajdemo na Zemonu v začetku tega zapisa.