Konec četrtka. Produce of Sutor.

Teden je bil peklenski, kadar revijo oddamo na četrtek ali petek, je vsaj vikend pred nami, tokrat pa ne in sem krepan, zvečer s zvrnem ob osmih v posteljo, a tik pred tem pokliče Alen da grem z njim k Sutorju, mu nese nekaj salamarije za Vinitaly, se mi zdi, ni bilo zgolj vljudnostno povabilo in mu prida Barbi z našega kupa še eno salamo, niti na kraj pameti mi ne pride, da bi pomislil še na fotoaparat, in sem torej šel, bova hitra, ob pol devetih mora bit Primož tako ali tako nazaj v Vipavi. Ker bodo Zarjo okopali.

Zarja, dva meseca. Okoli novega leta. 105 mm, F/7,1, 1/30 sek, fleš.

Pa je potem niso in je zdaj prikladno Zarja kriva, da smo dali najprej skozi Burjo 2008 iz soda in frišno malvazijo in chardonnay in potem malvazijo 2008 ki ni Sutorjeva, je pa po spletu okoliščin zdaj en sod v njegovi kleti, hmmm … ne kaže slabo, tudi Alenu sede, natančneje povedano teče, več zaenkrat ne povem, Primož mi na koncu natoči vzorec za Barbi. Vmes povemo marsikaj, vsak po svoje imamo podobne probleme, potem bela Burja 2007 iz steklenice, pred kratkim napolnjena, delana na zemljo pravi Primož, prvič je delal po Mariji Thun in Alen sprašuje, kako bi se to, kar čuti v ustih, opisalo. Slano je, hmmm … nikoli ni vina s slanostjo povezoval a se strinja, in kljub manj kisline kot 2006 je zaradi mineralnosti enako ali bolj sveža. Kar teče. Modri pinot 2007 je krepek, 13 voltov, še taničen, odhod rahlo greni, za par let ga je dati v kak kot in pozabiti nanj in naj se dela in pride na svoje, rdeča Burja 2006, 14 voltov,  je pa spet eno od redkih naših the rdečih. Za spit ali čakat. Večina je merlota, toliko, da bi lahko pisalo na etiketi tudi kar to, merlot, kot je že včasih, v vinogradu je še par trt refoška in je ta zraven v tem vinu.

Dokumentarno zabeleženo. Sam. Dvoročno. V eni roki flaša, v drugi fotoaparat s flešem. Avtofokus (ki ga sicer skoraj ne uporabljam).

Opazim na kartonih, ne vem zakaj šele zdaj, šele danes, šele letos, da piše Product of Slovenia, proizvod, vino je pa pridelek, je pridelano. Sploh tako, kot se z njim trudi Primož in mu to povem, zato zdaj tega ne štejem med opravljanje za hrbtom, vidim pa tudi, da je enako na etiketi. Nisem anglist, enkrat smo delali za Ameriko in smo bili od tam podučeni, da naj bo Produce. Berem v Sobotni prilogi Toma Lozarja in včasih secira ameriške angleščinske nepravilnosti, a tole glede pridelave bo verjetno držalo. Sem vam zapisal, če slučajno še komu pride kdaj prav. Produce of Slovenia.

Potem Alen. Malo radovedno, malo pa provocira. Katero je po Primoževo in katero po moje naše najboljše rdeče vino. In katero belo. Povem, da pri meni ne bo šlo z izborom enega, o petih rdečih bi se recimo morda lahko začel pogovarjati, in o dvajsetih belih, pa še takrat bi moral razmišljat, ne bo šlo skozi z enim slogom vina, enim vinarjem, eno sorto, odvisno je od priložnosti. In pri Alenu vsaj ne izpade kot da komu v rit lezem, ko širim fronto.