L’Etat, c’est moi!

Marsikaj se me seveda ne tiče. Kot recimo napoved degustacije vina, ki se jo jako vehementno in trdno postavlja kar vštric dogajanju, ki se je maja 1976 res zapisalo v svetovno vinsko zgodovino. In se me ne tiče, ko se to napovedano zadevo v najboljši maniri rumenega tiska namasti, razvleče in pompozno napihuje. Slednje se pač, vemo, prodaja, dovolj cvenka odtehta vse, vključno s podpisom pod čimerkoli. In prisežem, da se me zadeva ne dotakne vse do tam, kjer se začne meni nič tebi nič z razglašanjem, da bo vina in sodnike za to veletekmo izbrala država. Država? Država. Naša. Za njih, Hrvate, pa njihova. Od časov štirinajstega Louisa, francoskega kralja, ki se ga najpogosteje podpisuje pod zgornji naslov, se je ta pojem očitno silno razvlekel in homeopatsko razredčil in je danes komurkoli na voljo za zasebne potrebe. Dobesedno. Preko te ali one državne meje tako tudi ne more biti težko dobiti frajerja, ki je glede sebe ali nekoga od bližnjih podobnega mnenja kot citirani Louis. In že sta dve državi. In je Dvoboj. In je štof za pisat mastne naslove. Bravo! Ker se taka kozlarija pač mnogo bolj pompozno, resno in kredibilno sliši in bere, kot če bi se pošteno povedalo, da sta recimo kar Jože in Franc, ne pa, prosim vas lepo, država, pobasala po najboljših močeh in z najboljšimi nameni po svojem izboru par naših naj flaš in k mizi poklicala na večerjo še Ivico in Jurico z njunim izborom njihovih naj flaš. Ker lahko ne glede na namen in rezultat pač komaj kdo pričakuje, da bi to lahko bilo bistveno drugače. Samo z državo mi prosim ne mahat. Je ni. Lajf iz Lajf …

Nek večer pred leti takole sedimo, nekdo nas je ducat zbral za mizo, odprl po svojem izboru nekaj steklenic rdečin s svojih polic in se na njegov predlog gremo ocenjevanje, sto točkovno, kot se ga bodo šli na napovedanem dvoboju. Seveda tudi nam takrat ni nihče recimo izračunal vsaj standardnega odklona ocen in ugotovil vsaj to, ali ocene kot celota zdržijo osnovno statistično presojo. Eno od vin je na koncu seveda dobilo najlepši seštevek in prej kot v tednu dni mi je bilo ob poslovnem kosilu to vino z omembo rezultata tele naše male neformalne pokušine, napihnjene v nekaj blazno kredibilnega in pomembnega, ponujeno kot nedvomno absolutno najboljše slovensko rdeče vino. Nagravžno netočno, a cilj opravičuje sredstva. Fotografsko pa prijetna degustacija posneta s stojala, samosprožilec …