Kljub temu, da je vikend, sobota, marsikomu dan za počitek. In kljub temu, da sva pred tem s Primožem odsedela v studiu 27 ur v enem kosu (seveda lažem, za kosilo in večerjo sva se preselila za mizo, zajtrkovala pa sva potem vseeno pred monitorji) in sva dvajset minut pred rokom oddala v tiskarno prvo številko novega časnika, čeprav je naročnik od temu (za vsak slučaj) namenjenih štirinajstih dni gladko pokuril tri tedne svoje rezerve. In kljub temu, da je bil teden tudi sicer naporen vse do poznega včerajšnjega popoldneva. Kljub marsičemu torej.
Ker so prejšnji in bodo menda še naslednji dnevi preveč mokri, da bi zunaj narezal primernih cvetočih lipovih vej. In ker mi kljub vsemu danes ni treba tristo dvainpetdeset stranske knjige oddati v tiskarno. Ne glede na to, da se menda s tiskom reeeees mudi. Morda se namreč niti ne – plačila za naše delo, kar je naš pogoj, na računu zjutraj namreč še vedno ni.
Pofotkam torej kljub vsemu in zaradi marsičesa Aniti danes nekaj cvetoče lipe za nastajajoči katalog in za vzporedno nastajajočo spletno stran. V studiu si nastavim belo ozadje, postavim tri fleše, v rokah so vinogradniške škarje in razen bataljona udeležencev kolesarskega maratona češenj med mano in lipo na drugi strani ceste ter potem tam roja navdušenih čebel, ni ovir. Barbi pomaga in gre hitreje in čisto na koncu, ko je Barbi že na poti na Čaven si mimogrede škljocnem še spodnji posnetek. Kar tako. Za trening.
105 mm, F/18, 25 sekund, ISO 200, žepna baterijska svetilka. Najprej zelena svetloba za ozadje, potem brez zelenega filtra osvetljena še lipa. Vmes ob primernem trenutku pihanje v motiv, da se malce premakne. Posneto, kot je videti. V enem kosu. In me potem spreleti, da nisem nikoli preveril ali mi tam čez cesto raste velikolistna lipa (Tilia platyphyllos Scop.) ali lipovec (Tilia cordata Mill.). In me postane nekoliko sram pred sabo. Že zakaj. Bom preveril. Zase.
Potem pa fotoaparat, objektive in fleše v avto in v Radovljico do Marcele in Uroša. Ni še konec tedna.