Razmislek je bil temeljit, ideja je bila jasna, skica očitno prepričljiva in asociacije ustrezne. Klemen je namreč zasnovo potrdil in pri tem vztrajal in tudi v nadaljnjih fazah ob morebitnih pomislekih upošteval naše argumente. Ne glede na to, da je del starejše generacije ob predlogu imel klasične pomisleke. Na vinsko etiketo pač seveda sodi grozd ali list trte, morda vitica ali domačija, ne pa kurje pero. A naše drugačno mnenje je bilo uspešno branjeno in je Anita kmalu potrebovala materialno predlogo za realistično ilustracijo. Neprostovoljno, v častitljivi starosti, šteje jih že dobro desetletje, jo je prispevala naša kokoš, imenovana Kura. Ki, mimogrede, s svojim obnašanjem vztrajno negira splošno razširjeno mnenje o neizmerni neumnosti njene rase. Čeprav je tokrat njena pamet podlegla mojemu triku, ubogljivo je počenila, se mirno pustila pobožati in doživela izpuljenje svojega repnega peresa.
Rezervno pošiljko peres je sicer v manekenske namene iz Pivke poslala tudi Nataša, a se je potem izkazalo, da je manjši, nežnejši, bolj puhast izrastek zgoraj omenjene ptice z našega borjača za naš namen primernejši. In tako naša Kura ni trpela brez pomena, če sploh je, ne kaže namreč od takrat nobene dodatne zamere.
Anita je potem pero filigransko izrisala v nekaj variantah, v grobem sem zadeve zložil vkup in vse skupaj predal Debori, da popili detajle. Kar je tudi bilo storjeno in kar je Klemen tudi požegnal in kar je Primož potem pripravil za tisk in kar je Debora še enkrat pregledala in me zasačila, kako sem en detajl pogoljufal natančno za milimeter in je sprejela mojo argumentacijo in je tisti moj milimeter ostal in so potem na Ptuju etikete pred tedni natisnili in je Primož potem za naše potrebe in za naročnika poftkal vsa štiri vina in mi pripravil tudi spodnji skupinski portret.
Skupinska slika. Brez dame, ki je prispevala predlogo za ilustracijo. Čeprav sem Kuro tudi nameraval ovekovečiti. A še ni uspelo.