Nikakor ni bil namen nikomur dokazovati, da so lahko uspešne tudi literce z etiketami brez grozdičkov in gričkov in nepotrebnega napeljevanja na očitno, in da tudi zanje, vsaj za njihov višji segment, postaja sprejemljiv buteljkam podoben, do kupca spoštljivejši, manj podcenjevalen nagovor. Zgodilo se je pač, da smo smeli dve naročili realizirati bolj prostoročno, manj klišejsko kot se je za literce pričakovalo doslej, in Anitina Šturmova Metliška črnina je takoj krepko zaorala po policah in med belokranjsko konkurenco, menda tudi zato, ker je redno ena boljših, če ne najboljša Metliška, marsikdaj pa menda celo preveč dobra za to ime in ima potem Oti težave, kar je malo absurdno, vsekakor pa smo Otiju potem serijo etiket širili z Metliške še na nekatera druga vina in etiketo pospremili tudi na nekatere buteljke.
Nedolgo zatem pokličejo še iz Krškega, se v grobem pogovorimo, pripravim idejni koncept, ki omogoča tudi širitev levo in desno po istem kakovostnem razredu in tudi gor, do njihovih visokih predikatov. Ideja je sicer čisto OK, se izkaže na sestanku, a delalo se bo samo za eno flašo. Literco. Na ostalo naj pozabim. OK. Z Deboro potem po najino vseeno z glavo skozi zid in delava tisto frankinjo tako, da je možno še kaj več, in naročeno etiketo potrdijo in to je potem to. Pika. Do nadaljnjega. Ko v kleti kmalu pade odločitev za naslednje vino iz serije s to etiketo. Kar sva imela z Deboro v mislih. V flaši pa je, mimogrede, vrhunski laški. Ker se ta očitno lažje proda v literci kot v buteljki. Jebat ga. Se pa splača v nabavo. Težko ga bo zgrešiti na polici. In tak je bil namen.
Ena Šturmova in obe Krški.