Še malce levo in malce desno preverim možne pomene in asociacije in ne najdem nič pretirano vprašljivega in Srečku zjutraj pošljem predlog imena za njegovo macerirano. Je glede tega zagotovo že obupal nad mano, nič čudnega, a potem zvečer, ko mu pošljem še želeno datoteko za eno staro etiketo in mu spet položim na dušo in srce, naj vendar poskrbi za dober tisk, sporoči, da se mu ime za macerat zdi pravi zadetek. To torej opravljeno. Razen etikete, ki jo bo še treba spravit iz glave na plano in pod streho. Na Hvar pošljem Davoru en odgovor in eno vprašanje, pa imajo očitno poln kaslc in si najprej esemesava, dokler ne izpraznijo strežnika, potem še emajli in delamo dalje. Se skočim domov terensko opravit in potem fotkat Lijak, a pogruntam, da sem sem brez kartic, nazaj v studio, pokliče Primož, po desetletju, leto gor ali dol, nisem preverjal, se oglasi Miloš, ponatisnil bo etikete, a tokrat gre na rolo ne več na polo, zgolj izvedba torej, Primož mu do jutri aktualizira podatke, prepustim mu ga, vstopi Darjan, od Uroša prinaša material za izdelavo naslednjega oglasa in ga kar seznanim z Milošem, izmenjata si kontakte in se dogovorita za morebiten tisk, potem z Darjanom vsak eno kavo, moja druga danes, pa v bistvu v kavi ne vidim nič, bolj jo v teh dneh pijem preventivno, proti zaspanosti, če pomaga je dobro, če ne pa upam, da ne škodi, jaz v vsakem primeru lahko zaspim kadarkoli, oglasi se še Peter, od Darjana prevzame etikete, Darjan medtem na parkirišču skuri en čik, glede naročila novega logotipa se še odloči, oglas pa, tako pove, deluje. S tastovim saksojem končno zdaj do Lijaka, upam, da je danes tam dovolj vode, je, divje je, zadnjič je bila struga povsem suha, spominja me ta potok na wc školjko, po dežju se na hitro izprazni in potem nič do naslednjega deževja, s polnim rukzakom opreme po blatu do izvira in potem s posnetki blaten nazaj v studio, SMS, Zoran sprašuje, če jutri počim Zemono, ja – če bo vreme, potem kosilo, iz šole pride še Jaka, ga odpeljem domov, Barbi posluje v Ljubljani, angleška verzija Vinskega vodiča je pri koncu, Tjaša vstavi še zadnje tokratne Robertove popravke in odpošljemo nazaj ali naprej, na Štajersko končno odpremim še obljubljeno ponudbo za oblikovanje in iz arhiva potegnem predlansko zgibanko, ki jo bo potrebno ponatisniti, prihodnji teden je vinski festival, Maji pripravim pet slik, s katerimi naj naročnikoma pokaže, zakaj sem prej izbral tisto, kar pač sem, saj so menda zadovoljni, a radi bi videli več, pa nima smisla, res ne.
Erich se pred fotkanjem ustavi še v Ljubljani pri Leonu, SMS: Hi Marijan! I will be in Lj at about 4. I will call you when I leave. Obvestim Barbi, da ga pričakujem okoli šestih, potem okoli sedmih res pokliče in pride okoli osmih, z avtoceste ga usmerim do nas, vmes pride še Barbi, vsi trije se utrujeni gledamo priprtih oči, Barbi mu kuha kavo jaz ne bom, sem prejšnje doze malo prej utrdil s čajem, za fotkanje nisem pripravljal nič, ne vem, kaj bo Erich od dogovorjenega rekvizitarija prinesel s sabo, le belo ozadje sva spustila s Primožem popoldan izpod stropa, Erich je (eh, ja … ) večino glavnega pozabil, bomo torej improvizirali, kava prijemlje in iz hladilnika odpremo eno penino in se je lotimo, potem prva serija slik poskusno, delamo danes brez flaš, izberemo najbolj obetajoče in to kasneje dodelujemo, vmes kozarček penine, in ponavljamo slike in se režimo najbolj bedasto ponesrečenim in ponavljamo še kozarčke penine, v ožjem končnem izboru imamo pred polnočjo tri slike, vsi smo za prvo, ko pa jih provizorično umestim na zimsko naslovnico revije Vino, se vsi trije strinjamo s tretjo. Končano. Barbi pokliče Tomija, nam bo kljub nespodobni uri pripravil mizo, Erich se strinja s kratko večerjo in torej skočimo na Zemono, dva, trije, štirje krožniki, zraven najprej malvazija Burja 2009, nimamo nič proti, poznam, potem še Erichov chardonnay Marof, Cru, Boltetov vrh, 2007. Še ne poznam. Špica, totalka. Bi izpraznili sami, če ne bi od sosednje mize prišel pozdravit Jure, dober teden je tega, kar sva se z Barbi na poti iz Zagreba ustavila bila pri njem – pri Debeluhu – na večerji, mu dam svoj kozarec in dobim zase novega. Praznega. Napolnim. Užitkarsko praznim. Na koncu pozabim vzeti prazno flašo za fotko, pa drugič. Ena flaša tega Cruja je tako ali tako zdaj v našem frižiderju. Uspem pa s Tomijem prečekirati možne datume za naš tradicionalni zaključek leta. Vina pa naj dostavimo pravočasno, da se s hrano pripravijo nanje. Jasno. Ne izzivamo sreče, usode in policije, Erich prespi v hotelu v Ajdovščini in zjutraj odrine proti Dunaju, jaz pa v studiu poberem še backup diske in fotoparat. In spat.
Običajen novembrski dan. Ko naj bi se sicer pridružil vinsko-kulinaričnemu potepanju zanimive druščine po Vipavski dolini in se zavzemal za to, da Martinovo uradno postane praznik. Ali dela prost dan. Žal ni šlo.
Ampak si res zgresil, da se nisi udelezil potepanja zanimive druscine, v najdrazjem slovenskem avtobusu z napisom “UDINESE CALCIO” ;).
Je blo fajn.
LP, Grozni
Eh, … kot da tega ne bi vedel 🙁 … Res ni zneslo.