Mlajšega mladiča je, ne prvič, po konfiguriranju na pol improviziranega studia doletelo poziranje v tehnične namene. Da nisem z Miranom potem pri fotografiranju naslovnice za revijo izgubljal preveč časa z osnovnim razmeščanjem luči. Kar se je izkazalo za dobro. Za zelo dobro. Za nujno potrebno. Ne zaradi časa, Miran si ga je tudi tokrat vzel, koliko je bilo potrebno. Potrebno zato, ker je Miran, tokratni model, približno tak švicar kot jaz in mu je za zadnjo predvideno situacijo preprosto zmanjkalo nepremočenih srajc. In sva pač počasi spila spila eno penino in končala. Morda se danes zjutraj, ko gredo družinsko na dopust, mimogrede ustavi in poskusiva s frišno srajco še neuspeli zadnji motiv, pa potem včeraj proti polnoči z esemesom javi, da mu ne bo zneslo. Ostajamo pri realiziranem.
Jaka. Studijski tehnični test. V glavnem sem z nastavitvami tu že razmeroma zadovoljen, ni pa še optimalno. Preveč svetlobe z desne, roka na levi je pretemna, bela majica pa se na desni strani preveč zlije z ozadjem. Zato sem zadnjo luč kasneje prestavil z desne na levo. Kar sem preveril že na končnem modelu. In se je res izkazalo za boljše. 50 mm, F/13, 1/200 sekunde, 2 studijska fleša. Eden z nameščenim reflektorjem, drugi s svetlobnim oknom.