Ne spomnim se natančno, vsekakor – če Morena že nisem sam predlagal kot potencialnega intervjuvanca za revijo Vino – sem se zanesljivo takoj strinjal s predlogom kogarkoliže. Ker je pač zanimiv sogovornik in eden najboljših istrskih, verjetno tudi hrvaških vinarjev. Ne le po mojem mnenju. Eden od racionalnežev. Z jasnimi cilji. In sva ga z Brunom konec februarja šla izprašat. Jaz ovekovečit. Potem se je izkazalo, da lahko za intervju mirno uporabimo tudi katero od fotografij, ki sem jih tam posnel pred petimi leti. In smo jih. Le Morenova brada se je medtem nekoliko obelila. In vina so še boljša. Pa etiketa je posodobljena. In vina so v novi kleti … Da se me je Moreno kdovezakaj tokrat lotil vikati, sva pa tako ali tako hitro vrnila v prejšnje stanje.
Moreno Coronica. Ni nujno, da fotke, ki si jih označim kot boljše, dejansko doživijo javno objavo. Recimo v reviji Vino. Četudi so posnete prav za tja. Odvisno, kako padejo v celoto. No, zgornja je tokrat svoje mesto v reviji dobila. Pomladna številka, dvostranska fotka. 28 mm, F/8, 1/30 sekunde, dva fleša z odbojem od stropa (čeprav ni nobenih dokazov, da sta oba tudi res opravila svoje delo, ko sem sprožil fotoaparat). Z moje strani je bilo skoraj vse pripravljeno prej – objektiv na aparatu, zaslonka, osvetlitveni čas, občutljivost, tudi približna razdalja, omenjena dva fleša na mizi. In jaz stalno na preži. Za vsak slučaj. Če Moreno med pogovorom z Brunom zgodi kaj zanimivega. Tu sem mu le hitro rekel POČASI! in sva nadaljevala. Vsak svoje. Jaz s fotoaparatom, on s steklenico v eni roki in s karafo v drugi. Dobimo v kozarce tudi na nepozabnem večeru.