Namigi

Oddana. Danes zjutraj. Revija. Vino. Poletna številka. Zdaj je v rokah tiskarjev, poštarjev in drugih višjih sil vključno z njihovimi dopusti.

Potem, ko je Nina iz njenega predolgega uvodnika prostovoljno črtala svoj izbor sedmih najboljših rebul, jih je v reviji ostalo trinajst. Približno sedem predvidenih in napovedanih Tonijevih in približno sedem previdenih in napovedanih Michelejevih, eno od njih sta vsak med svoje med najboljše izbrala oba, skupaj torej natančno trinajst. Nina se je z eno, prebral sem njen neobjavljeni izbor, ujela s Tonijem. Trije poznavalci po sedem vin, skupaj devetnajst različnih najboljših. Krasno. Krasno? Krasno! Ker nismo vnaprej določili idealne rebule in iskali, katere od dejanskih so ji najbolj podobne. Ker nismo rekli, da je motnost zaradi nefiltracije a priori neželena. Niti da jo želimo. Ker nismo določili, da sme biti rebula zgolj mlada. Niti da ne sme biti. Ker nismo rekli, da dobra rebula zahteva maceracijo. Niti da je taninasta trpkost neželena. Ker smo samo vprašali po sedmih najboljših rebulah. Dva, ki po našem mnenju dovolj dobro poznata dovolj rebul. Ker smo dali pravico, da se razmišlja po svoje. Morda meni katera od sedmih, trinajstih, devetnajstih ali dvaindvajsetih, če prištejem še inkriminirano mnenje Skupine X in pozabim na eno razliko v letniku, sploh ne bi bila všeč. Nikoli. Ali morda samo danes zvečer. Ko bo izbor vina na mizi odvisen od tega, kako se bom takrat počutil, kakšno bo vzdušje, kaj bo na krožniku in kdo se bo pri mizi pridružil. Recimo. In zanesljivo še od česa.
 

 
Smisel? Vseh tistih trinajst, devetnajst ali dvaindvajset rebul pomeni namig. Mnenje. Vsako od izbranih, priporočenih rebul je vredno poskusiti. In zanesljivo še katero. In se odločiti. Morda za svoj izbor. Za nobeno, eno, dve, sedem ali morda deset njih. Po želji. Kakor in kadar komu ljubo. Vsak ima lahko prav zase. Jaz se bom zase še naprej odločal sam. Namigi mi pa seveda vedno pridejo prav.