Akacija. Kao. Sem za tale zapis čakal, da na veliko zacveti in bom lahko tudi še fotografiral. Ko zacveti, in to je še preden povsem olista, je tam, kjer jo je dovolj in to ni redko, od daleč ena sama svetla zelenkasta čipkarija s temnejšim vejevjem prepletena. Ko pa so beli slapovi grozdičastih socvetij svoje vonjave po dolini najbolj razsipali, tega znese za par močno dišečih dni, ne povsod povsem hkrati, v grobem pa le, sem bil precej bolj južno, kjer sem sicer tudi videl to inkriminirano drevje. Zdaj, ko sem nazaj, po dolini že snežijo njeni osušeni cvetni listi. In sem se njihovim pršičastim kupom in preprogam na ovinkastem klancu s kolesom raje izogibal kot preverjal oprijem s cesto. Potem sem skočil cvetje na Kras iskat za sliko, Kras je namreč glede tega rahlo za časom, kak teden za nami.
Pri nas tale akacija lepo služi za vinogradniško kolje in še za marsikaj, ni je treba pretirano gojit, prej zatirat, je prinešena in je tako v bistvu onesnaženje, zaradi odganjanja iz korenin zna biti nesramno nadležna, povem iz izkušenj; si je tast nasadil vinograd, takrat je bilo, ko so po Vipavskem na veliko sadili beli pinot in kasneje ugotovili, da je zrasel chardonnay, na okroglo sta dve desetletji od takrat, potem so med posajenimi trtami akacije iz korenin odganjale in so jih hoteli s herbicidom potlačit, pa sem se odločil in se javil in se potem vračal v vinograd z vinogradniškimi škarjami in jih ščipal, in ščipal in ščipal, dokler niso omagale. Ali pa so se me preprosto naveličale. In je Tamara (Santomas) svojo malvazijo, jagodni izbor, zorjeno v akcaijevih sodih, zaradi vseh teh lastnosti zdaj kar lepo Invasia poimenovala.
Cvetovi, socvetja, so užitna. Preverjeno. In polna medu. Menda. Tako piše. Wikipedija. V mojem spominu sicer med od vekomaj in še vedno čebelice in ne rožice pridelajo, a mi se staramo, časi se spreminjajo in kaj se ve, mutacije, genetika, Černobil, GSO, … Indija Koromandija je očitno na dosegu roke, nič pa ne piše, a če se ji še mleko iz listja cedi … Morda bi se dalo tako tudi jagode pripravit, da bi kar jogurt pridelovale. Bom hvaležen za morebiten namig. Čeprav sadnih jogurtov niti ne občudujem. Zaenkrat pa moram priznat, da sem imel pri nabiranju nežno pozerskih akacijevih cvetov neumno in rahlo nerodno roko in sem jo, roko, prinesel domov rahlo opraskano. Zaradi akacijevega trnja in morda tudi nekoliko zaradi posledic predhodnega obiska vinske kleti Edija Kanteta. Nabrano cvetovje je očitno še zelo stare sorte in je dišalo, ni pa medu pridelovalo. Cvetni prah ja, in medičino tudi, a to pač ni to. Kapljice medu medu nisem izcedil.
Je pa tudi tako, da tale naša akacija sploh ni akacija. Zato na začetku tisti balkanski kao. Robinia pseudoacacia L.. Robinia po Jeanu Robinu, ki je kot dvorni vrtnar Henrika IV. in Ludvika XIII. okoli leta 1600 je prejel iz Severne Amerike nekaj semen neznanega drevesa in jih posejal na svojem vrtu v Parizu. Naša je torej tale neakacija približno natančno toliko kot sta naša koruza in krompir. Se pravi, da je in ni. Pseudo je neprava. Acacia je pa akacija. Neprava akacija je med drugim tudi njeno naše ime. Ali navadna robinija. Kot je komu ljubše. Akacija je pa tisto, kar nam prodajajo kot mimozo. Mimoze so pa nekaj tretjega. Vse troje je pa med seboj v tolikšni žlahti, kot jaz z gorilami, šimpanzi in orangutani. Pavijani so pa recimo glede tega že dlje. Za tole nastalo zmedo je verjetno vsaj deloma kriv že Carl Linnaeus. Me zanima, kako bi bilo, če bi obratno od tega, kar je storil, eni od akacij rekel neprava robinija. Accacia pseudorobinia. Recimo. Ali če bi zadevi rekel Robinia vulgaris. Navadna robinija. Recimo. Pa ni.
Potem se nam je, domenevam, vse skupaj sfižilo, robinija je zbezljala, ker je bila našim prednikom za kolje in med in sode in drva na voljo samo ta, neprava akacija, in se je marsikaj od nje dalo lepo ponucat in so jo vzeli za svojo. In ker prave akacije ni bilo ali pa so ji rekli mimoza, je robinija namesto akacije akacija postala. In ostala. Pa ližemo še dandanes akacijev med in ne med neprave akacije in imamo po brajdah akacijeve kole in v kleteh akacijeve sode in cvremo v teflonskih ponvah akacijeve cvetove. Kao.
Nekaj od zgornjega in še precej drugega sva morala in tudi sva z Matjažem Mastnakom v zgoraj omenjenih časih sajenja tastovega belega pinota iz glave vedeti na enem izpitu, jaz sem potem izkoristil pravico in sčasoma nekaj detajlov spravil v pozabo, on pa ne ali pa si jih je moral nekoliko pred mano nazaj priklicat in sem to vedel in izkoristil in sem ga pred kratkim poprosil in mi je nekaj teoretičnih dejstev za dopolnitev mojih praktičnih izkušenj za ta zapis poslal. Hvala. In se je slučajno in morda v zameno potem še isti dan oglasil na kozarec vode. Ni bil bog ve kak strošek.
Jaz sem pa mislu, da se ji reče kacovlje 🙂 Sem se nasmejal.
Ja, po domače tudi gacka in kac in še kaj se da slišat. Pestro. Toporišič bo moral kar kazensko prijavo vložit proti folku, sicer mu bo slovenščina povsem zbezljala :-).