Osmi julij. Lani. Mejl: „Hi Marijan – I am looking to do a photo shoot at Movia. Vesna gave me your name and sent me 4 photos that you took at Movia. I would like to see more of your photos“ … Podpisan je Alex de Toth (ne poznam), Photo Editor, Wine Spectator Magazine (poznam). Nekaj kasneje se izkaže, da je Alex pravzaprav Alexandra in torej ni podpisan, temveč podpisana. Kljub temu pošljem nekaj fotk in „everything looks good“ … prejmem stroškovnik, se strinjam z njim (in iz njega izvem, kako temu strežejo profiji), zatem pogodbo (podpišem), precej natančna navodila glede želenih motivov in dotični članek, ki je „for your eyes only!“ Ker bo sicer vse narobe. Ofkors. Preberem pisanje, načeloma se me seveda ne tiče, pa vseeno opozorim, da Ceglo ni glih „town“ in da nima glih dost smisla obrnit Puro na glavo tik pred odpiranjem in potem z njim zganjat teater, ki mu po domače pravimo Puro show in ki pravzaprav služi temu, da iz vratu steklenice penine odstranimo tam zbrano usedlino. Nje usedanje pa žal traja nekaj dni, ne le tistih nekaj trenutkov, ki jih je temu procesu v članku namenil pisec. Ki žal očitno ni povsem dojel bistva. Sploh.
Poslikam v nekaj dneh prvo rundo, klet, prvič delam z Wine Spectatorjem pa raje na začetku malo bolj tipajoče, kolikor jih poznam pričakujem zmerno konzervativnost, pošljem, Alex je zadovoljna, ene fotke so ji bolj všeč kot druge in imel sem prav – vsedli so se na bolj klasične.
Aleš in trije Lunarji. Nedavno. Za revijo Vino. 50 mm, F/14, 1/30 sek, 2 fleša.
Konec avgusta me Alex podreza, deadline je čez dober teden, bom pravočasno posnel še ostalo? Bom, le s pejsažem zna biti kriza, vreme ni naklonjeno takim slikam, lahko pobrskam po arhivu (čeprav je pogodba sicer ekskluzivna, fotke so za njih in zgolj za njih), lahko pa čakamo na vreme. Sporoči Alex, da najprej moj arhiv, če tu ne bo nič, njihov arhiv, in šele potem pride na vrsto razmišljanje o spremembi dedlajna. Tako se dela. Pofotkamo, briški pejsaž najdem v arhivu, pošljem vse skupaj in „the shoot looks really good. Lots of hard work!“. Yeah, res smo švicali. In vmes tudi nekaj spili. In lučkar, starejši mladič je Alešu na bencinski črpalki posodil par evrov za čike. Nakar smo še nekaj spili.
Ameriko potem po dolgem in počez močno udari kriza, tudi Wine Spectator dela na profit in članek napovedanega novembra ne ugleda luči sveta, čaka lepše čase. Alex okoli novega leta sporoči, da morda letos spomladi, pa potem ne.
Danes dopoldan pokliče Vesna: Wine Spectator, 15. oktober, 4 strani.
Preletim PDF, Aleš (še vedno iz mesta Ceglo) v članku (še vedno) tik pred odpiranjem obrne Puro na glavo in ga potem odpre v vodo, fotke so izbrali najbolj klasične, marsikaj boljšega sem že posnel, tudi zanje, a jebat ga, Wine Spectator je kar je in noter smo. In Aleš je Aleš s š in je Kristančič s č in č. Štiri strani slovenskemu vinarju v verjetno največji svetovni vinski reviji. Letos se, resnici na ljubo, ni dalo več neopazno mimo njega (več o tem v prihodnji številki revije Vino). In na to se pije. (Slučajno se mi nocoj obetajo modri pinoti).
Čestitam za uspeh…pa še rezerve imaš kot ugotavljaš sam. Tekma ob osemnajstih je bila res dobra, škoda pa mi je tudi modrih pinotov…Ja, tudi jaz počasi ugotavljam, da bi rad bil ob istem času na vsaj dveh krajih.