Sem bil večkrat povprašan – kdaj pa kdaj z inkriminatornim tonom, večinoma pa iz gole radovednosti – ali jih obdelujem. Svoje fotografije. Ki jim lahko zaradi mene, dokler o tem ni dvoma, po domače in krajše rečemo slike. Ali fotke. Preprosto, na kratko: vse fotke, ki jih je videti na ekranih, tudi vse, ki so danes množično natisnjene, vse digitalno posnete in vse digitalizirane slike so, tehnično gledano, obdelane. Kadar se nekdo priduša, da njegove to niso, laže ali pa ne ve kaj kvasi.
Vnaprej določeno
Prve puščam njim samim, ostalim je pa v njihove slike posegel, jih obdelal, nekdo drug. Določil kakšne bodo, še preden so bile posnete. Ker jih sicer ne bi bilo. Nekdo na Japonskem, v Indiji, Koreji, Maleziji, Kitajski, na Formozi ali pač, zakaj pa ne, v Dupleku je po trotlziher načelih določil, kako bo fotoaparat prežvečil, kar je zajelo svetlobno tipalo. Senzor. Čip. Tisto, kar je včasih bil film. S programom je določeno kakšen džejpeg (jpg) bo izpljunjen. Zelo kontrasten, zaštihan v rdeče, zelo stisnjen? Recimo. Gledamo sliko, takšna je. Kar je bilo sicer še posneto, a je po vgrajenem receptu odveč, je že v večnih loviščih. Izgubljeno.
Po svoje
Potem smo tu ostali, ki pač posneto obdelamo sami. Od stroja v roki se pričakuje kar največ podatkov, ki jih je vezje zajelo. Mašinca z objektivom potem izpljune surovo datoteko. Raw fajl. Nekak digitalni negativ. S tem se grem na računalniku malega boga sam zase, ne zame z računalnikom v fotoaparatu oni tehnik pri Canonu, Nikonu, Samsungu, Olypusu, Panasonicu … In recimo določim, da naj bo podoba zelo kontrastna in zaštihana v rdeče. Lahko pa tudi ne. Da bo recimo raje črnobela in da bodo rdečine iz originala na končni sliki nekoliko svetlejše kot sicer, da obrazi potem ne bodo pretemni. Kar je morda za trotlziher enako tudi že določil oni tehnik in se dobi ven enako sliko. Lahko pa ni in potem morda to ni to.
Razlika
Vse te fotke so torej obdelane. In vsem fotkam, tudi onim vnaprej določenim, se lahko potem seveda še kaj postori, spremeni, se jih dodela. A računalniški program, s katerim se ima to zgoditi, ima takrat na voljo manj sestavin, kot če ga nakrmim s podatki iz digitalnega negativa. In je pač potem rezultat v srečnejših primerih neopazno, v manj srečnih lahko pa zelo zelo zelo drastično slabši. To je to. Kot recimo v starih, ne tako davnih časih, ko si dal v povečevalnik negativ in imel v temnici na razpolago kup možnosti za različne končne slike in si se odločil, da bo zelooo kontrastna, to si naredil s pravim papirjem in razvijalcem in podobnim, s kemijo in fiziko, in je svetle dele kar odbilo, prežgalo, temne pa zabilo in je bila slika potem taka kot si želel. A bi kasneje vseeno naredil še eno mehkejšo verzijo istega posnetka s čim več detajli v svetlih in v temnih delih. In si medtem izgubil negativ. In se ti je kolcalo po njem, kajti vse kar si imel v rokah, je bila tista trda slika in nič ni več moglo z njeno preslikavo več priklicati nazaj tega, kar je na negativu bilo, na tej zelo kontrastni sliki sliki pa ne več. Dovolj jasno?
Zato me posledično, ne glede na to, da se ne štejem med tehnofetišiste, pretirano ne zanima noben digitalni fotoaparat, ki mi ne zna izpljuniti raw datoteke. Kakorkoli se ta že imenuje pri Canonu, Nikonu, Olympusu … Mi je pač do tega, da o sliki v kar največji meri odločam sam, od primera do primera različno in s kar največ možnostmi. Ne pa namesto mene nekoč nekje en tehnik, programer, za vse moje slike vnaprej. Četudi se tu in tam lahko slučajno zgodi, da je rezultat čisto ok, podoben ali celo popolnoma enak mojemu. Ker mi je tu in tam, lahko in slučajno pač premalo. Če mi je že do tega, se pa tudi še vedno lahko kadarkoli prepustim odločitvam nekih tehnikov tam nekje.
Priznam pa tudi, da na zastavljeno vprašanje s tem nisem odgovoril. Vsaj ne vsem in v celoti. Ja, vem, o čem se me pravzaprav sprašuje. A ta tehnični vidik je kljub vsemu po moje dobra osnova. Začetek. Kajti odelava torej JE. Vedno. Ostalo, kar se mene tiče, izhaja tudi iz tega dejstva.