Okusi

Doslej Okusi Vipavske. Letos prvič Okusi na Vipavskem. Sprememba imena, ki naj, kot so mi pojasnili, omogoči večjo programsko širino festivala. In ki je (vštevši presledke med besedami) skoraj 30 odstotkov daljše kot doslej. Kar pa vpliva na naše oblikovalsko delo. Vsaj zato, ker ni bilo možno kar zamenjati enega imena z drugim in vse ostalo ohraniti brez sprememb. A ne bomo zdaj o tem. Naše delo pač.

Zemono, nedelja in ponedeljek. Kot vedno. Nedelja je pač nedelja. Ponedeljek pa je dan, ko si gostinci načeloma najlažje vzamejo čas za obisk take prireditve. Kar mi je potrdil Matjaž, reden gost, ki je bentil čez nekega drugega – severovzhodnoslovenskega – prireditelja in vinarja, ki k sebi stalno in že leta vabi na soboto in ne razume, da ne gre za Matjaževo (in ne le njegovo) preferiranje primorskih vinarjev in njihovih prireditev, temveč da on kot gostinec ob sobotah pač ne more. In da se mora organizator v grobem odločiti za ene ali za druge obiskovalce in se jim tudi terminsko prilagoditi.

V nedeljo jaz tokrat običajen obiskovalec: s kozarcem od vinarja do vinarja, najprej večina predstavljenih vipavskih belih in rosejev, rdečine in destilat, katerega skoraj edinega tudi popijem, ob njem na koncu uživaško še Majdina cigara in Barbi, Anito in Pecota v avto in domov. Ponedeljek potem predvsem s fotoaparatom. Skoraj brez kozarca. Del moje pozornosti s fotoaparatom posvetim dogajanju na vhodu in izhodu iz kuhinje, v kateri gostujoča chefa Emenuele Scarello, Petar Grašo ter gostitelj Tomaž Kavčič pripravljajo kosilo za okroglo stotnijo dobrojedcev. Dinamična in dobro vpeljana nezaigrana predstava.