Včeraj je obletnica mejla, v katerem se je naročniku zapisalo: Marijan, se opravičujem da sem toliko zavlačeval s to penino – ni bilo časa … Sledijo standardni podatki za zadnjo etiketo (sorta, metoda pridelave, kakovostna stopnja, nepovreti sladkor, alkohol, serija, lot, številka odločbe …), odločitev glede kapice, ovratnice …
Začnemo lahko torej takrat s finalizacijo osnutka, osnovne ideje so bile že na mizi, čez nekaj dni se srečava, flašo penine si je medtem začasno in provizorično poflikal z našimi etiketami za njegova druga vina in ja, vsekakor pride pogledat osnutek, kmalu, lani v začetku septembra. Pride potem enkrat precej kasneje in to natančno takrat, ko mu prej povemo, da me ne bo v studiu.
Po enem letu občasnega vmesnega drezanja se Barbi odloči in mu pač za opravljeno delo pošlje račun. Ki se vrne zavrnjen. Jasno. Pričakovano. Tokrat brez opravičila. Jasno. Z obrazložitvijo. Seveda.
– Osnutka etikete menda sploh ni videl. Kar je skoraj res. Ker ga v enem letu ni uspel pogledati. Težko človeka v to prisiliš. Še svojega mladiča ne smeš več lastnoročno po zadnji plati.
– Zamujali smo. Kar ne drži. Se je pa s tem morda opravičil sam sebi.
Zaključeno.
Se pa moramo potem včeraj odločiti, katero flašo z našo etiketo bomo umestili v enega od naročenih oglasov. Kar bo vsaj rahlo v promocijo tudi izbranemu vinarju. Jasno je, o čigavem vinu, povsem človeško, za umestitev v naročeni oglas zdaj ne razmišljamo. Ker imamo pač na pretek drugih možnosti, vsaka od njih v nikograšnjo škodo in nekomu celo v korist. Vse enakovredne potrebam in namenu. In ker je ravno zato naročniku oglasa glede našega izbora vina upravičeno popolnoma vseeno. Vinarju izbranega vina in etikete ni. Vesel je.
Nekaj si pozabila : nauk “Nastavi še drugo lice” prinaša v večini primerov zelo suho ali pa plesnivo skorjo kruha…
Seveda bi bilo bolje, če bi Močko molčal. Kot je bilo očitno bolje dolgo molčati pri SCTju, Vegradu, Primorju in podobnih naročnikih, ki pridno zagotavljajo delo, ne pa tudi kruha. Torej Močko: če si pameten molči in delaj kot ti zgoraj svetujejo, ne vznemirjaj ljudstva, po kruh lahko pa še vedno greš na Karitas.
@Grega D., žal marsikdo pozablja, kdo komu tukaj daje kruh..me pa veseli, da še kdo tako razmišlja.
@Grozni: Tukaj se pač ne bova strinjala. Mislim, da ni dvoumno o kom je govora v prvem sestavku. Tudi, če podatka o etiketi ne bi vedel. Ampak pustimo to. Kar sem že v začetku hotel povedati je, da si zelo želim, da bi moja priljubljena revija ostala na nivoju in ne mehanizem za pranje perila in tračarije. Toliko.
@Godrnjavš: Če veš, kdo komu daje kruh, potem je to vprašanje težko obrniti. Ampak to je moje mnenje, ker tudi z morebitnimi problematičnimi strankami nimam večjih težav, kar imata onadva, je njuna stvar. Mene tukaj bolj moti nediskretnost, če še ni bilo razbrati…
@Grega D.: Ali bi ti še hotel/-a sodelovati z grafičnim oblikovalcem, ki vajine poslovne razmere “žveči” javno, izven vajine poslovne intime?
Morda bi se pa to vprašanje lahko glasilo tudi drugače: “Ali bi (nekdo) sploh še hotel sodelovati z naročnikom (vinarjem?), ki se tako obnaša.”
@Grega D.: s pojasnilom, da si jo imel priložnost videti, je potem stvar konkretizirana. Brez tega pojasnila pa… vztrajam pri tem da je zadeva dvoumna. Čista asimetrija podatkov… ti si imel podatek o preozki etiketi in ti je blo takoj jasno, da kritika in slika pašejo skupaj. Ostali (med katere se štejem) pa tega podatka nismo imeli in mislim da tista povezava med “flašo penine” in sliko je ravno tako močna kot povezava med sliko in “Ker imamo pač na pretek drugih možnosti”… skratka… dvoumna. In še in še bi lahko pisali zakaj je zadeva dejansko dvoumna, razen za osebe, ki, tako kot ti (in od tebe posledično tudi sam in vsi ostali bralci komentarjev), imajo nekaj več informacij. 😉 Insajderstvo pač 🙂
@Grozni: ” flašo penine (…in penina na fotki) si je medtem začasno in provizorično poflikal z našimi etiketami za njegova druga vina (slučajno sem to preozko etiketo glede na steklenico že imel priložnost videti. Me je zmotila in take reči si dobro zapomnim.)” Mislim, da je ideniteta obrekovanega vinarja jasna tudi zgolj “mimoidočemu” bralcu, tj. povprečnemu poznavalcu, ki recimo ni imel priložnosti videti te provizorične etikete, pozna pa vsaj etiketo na fotki. Razen, če se mogoče spreneveda. Močko je že vedel, kaj hoče napisati.
@Ena moška tečka: Če prebereš šeenkrat mojo objavo zgoraj, boš videl/-a, da ne pišem o tem. Vinarje/kleti (kakor tudi druge ponudnike storitev in uslug) in njih produkte je treba komentirati, hvalabogu. Če tega mogoče ne prenesejo, je to pač njihov problem in hkrati nezavedanje, da to vodi tudi k izboljšanju.
Ali bi ti še hotel/-a sodelovati z grafičnim oblikovalcem, ki vajine poslovne razmere “žveči” javno, izven vajine poslovne intime?
Članka, ki ga omenjaš pa žal še nisem prebral.
p.s. Poduči me prosim o tvojem spolu, da te bom v prihodnosti točneje naslavljal.
@ Grega D. : zakaj bi morali biti po tvoje (v tem primeru, pač) vinarji/kleti neke svete, zaščitene krave, in o njih nihče ne sme javno spregovoriti, če jih ne hvali, pa četudi so tudi oni samo ljudje, z vsemi lastnostmi, tudi slabimi? By the way – nisi se “oglasil” v navezi Polanič-Decanter…dvojna merila?
Hmm… hmm… sem še enkrat prebral če sem kaj spregledal… ma ostajam pri tem, da je zadeva dvoumna in da sploh ni jasno, ali je “tj. dotični vinar” ta, čigar etiketa je na fotki… al je na fotki etiketa od tistega vinarja, ki je vesel, da je etiketa izbrana?
Tko da… @Grega D, @Napo…. se ti ne zdi da je v bistvu “tj. dotični vinar”, ki je bil “lump”, dejansko še vedno neznan?
Zdravo,
na cinično, sarkastično in podobno -ično pisanje avtorja bloga sem se že navadil, ker me pač tematika pisanja zanima. Neprofesionalnega pisanja z vidika neupoštevanja zaupnosti do klienta (tj. do dotičnega vinarja) pa pač ne morem spregledati. Kakšne poslovne peripetije imata z naročnikom, bi po vseh etično-poslovnih kodeksih morala biti in ostati samo vajina stvar. Meja je tukaj bila več kot očitno prestopljena.
Etiketa mi je drugače všečna in se lepo poda k debelejši steklenici. Deluje resno. Mogoče mi kapica deluje malo prazna in kliče po manjšem napisu, grbu… Početja v ozadju ne bom komnetiral, ker to logično ni moja stvar.
@napo
He, he, he..bravo napo – še ena “ala” pobožna hinavšn’a …
sicer je svoje čase imel dveri-paxovski admund podoben štih na etiketi – na trakove našnitkano čb fotko, ampak tale penina o katere avtorju (upravičeno, se mi zdi) peniš, pa glede na motiv prihaja iz ene druge pobožne kleti, ane?
škoda. s papirjem, ki je bil mišljen bi mi bla res huda podobca. je pa res, da ne oblikujem podobic, vlečem jih iz riti 🙂
Meni je predvsem prepoznavno dvoje: lepa navezava etikete na ostala vina istega vinarja in obnašanje tega vinarja.
dvoumno… a pole moramo zdej vsi Petra prašat “ma kej si ti bil tisti, na katerga se je kao spravil Močko na svojem blogu?”?
;))