Opravičilo?

S precej domišljije in idealiziranja bi se vinu v kozarcu lahko reklo, da je oranžno. Tako se pač danes ljubkovalno trženjsko poimenuje bele macerirance, čeprav sploh ni nujno, da so ta vina res oranžna. Lahko so tudi zgolj nekoliko intenzivnejših običajnejnih odtenkov belih vin. No, sivi pinot gre tu nekoliko po svoje, bolj rdečkast, bolj bakren je običajno. Čeprav sem videl in pil tudi že cvičkastega. A moj včerajšnji maceriranec je zašel že v tiste preostale, precej neprivlačne barvne sfere. Približno rjavordeč. Oziroma rdečerjav. Pretirano druženje s kisikom je potem jasno prepoznavno tudi na vonju, usta pa mi seveda tudi ne dopuščajo dvoma. Solidna oksidacija. Preveč acetaldehida v vsakem primeru, še bolj preveč za ta, sploh ne tako zelo oddaljen letnik. In ne ravno nežna doza žgečkljivih hlapnih kislin. Vino poleg tega trpko. Tanini, ki bodo usta vekomaj vlekli po svoje.

Odložim kozarec, en požirek mi je povsem dovolj, več bi bilo preveč. Mazohizem.

Zadaj na etiketi nekaj o bio grozdju, spontanem vrenju, nefiltriranju. Nič narobe. Le pomislil sem, da bi vinar se lahko natančneje opredelil do te stvaritve. Lahko bi nad zapisano dodal besedo Pojasnilo. Res je pa tudi, da ni pojasnil nič. Nič od navedenega namreč ne pelje samo po sebi v slabo vino, v nobeno prej omenjenih opaženih in zaznanih napak in pomanjkljivosti. Bolje od Pojasnila bi torej morda ustrezalo Opravičilo. Ker pač nikakor nujno, da so vina, ki jih mnogi po moje povsem napačno a moderno imenujejo naravna, tudi slaba. Mnoga med njimi so odlična. Če niso, je pač tako kot pri ostalih vinih, ki jih mnogi ravno tako, po moje napačno imenujejo tehnološka: vinar ni dobro opravil svojega dela. Narava ga je v našem primeru opravila precej bolje :-), ne pa še odlično. Ker bi v tem primeru seveda imeli kis.