Vljudno vpraša po njej, si potem želeno fotografijo ogleda kar malce nižje na tem blogu, in je menda dobra, ustreza mu, „… se vidi, da ste profesionalec …“ (v bistvu nisem, mi je to bolj hobi kot zaslužek) „… slika je odlična …“ (hvala, hvala!). Mu pošljem datoteko za objavo v njegovi reviji.
Komu izstavim račun?
Račun? Prvo naslednje e-sporočilo me z velikimi krepkimi rdečimi črkami poduči, da me bodo vendar v reviji pod sliko podpisali. Jaz bi jim pa računal! V kolikor se ne strinjam, bo pa našel drugo rešitev.
Ga prepustim radostnemu iskanju druge rešitve. Ki je očitno ne najde prav takoj. Koliko bi pa stala objava? Bo namreč poskusil poiskati sponzorja zanjo. Za objavo ene fotografije. Sponzorja. Lahko pa mi namesto plačila tudi objavi oglasno pasico. Le povsem preprosto plačal mi ne bi.
Ne sporočim cene. Poberem mladiča in se spokava v Ljubljano poslušat Pata Methenyja.
Oglasno pasico … hahaha ta je pa res dobra! :))))