Pred leti se niso odločili za sodelovanje z nami, nikoli niso povedali zakaj, na ponudbo, poslano na njihovo željo po doooolgem pogovoru in pokušini njihovih vin sploh niso odgovorili, potem je njihov sosed Oti zgodil svojo, njim konkurenčno Metliško črnino in smo mu jo opremili za trgovske police, najprej literco, za njo buteljko, nakar še nekaj drugih vin v istem smislu in prejšnji teden za trenutno zaokrožitev serije še podobni ciljni skupini namenjeno penino.
Belokranjska penina. Simulacija. Vizualizacija. Nekaj fotkanja, nekaj fotošopa. Anita in Primož zložita to sliko na podlagi Anitine rešitve in mojih pripomb Otiju v lažjo predstavo in za nastajajočo spletno stran. Potem v tisk.
Nekje vmes klet iz začetka zapisa zagrabi panika zaradi naše uporabe belokranjske simbolike in zaradi posledičnega dogajanja na prodajnih policah. Zgodba je ležala vsem pred nosom a se do Anite za Otija nihče ni stegnil po njo in jo v tak namen resno uporabil in smo jo izmed nekaj naših razmišljanj izbrali za realizacijo in pripeljali do konca.
So začeli potem neizvirno zasledovati te naše etikete (niso prvi v taki akciji in to ni prva naša etiketa v tej vlogi) in nastala jim je likovno in komunikacijsko podhranjena neprepričljiva enolončnica. Šmorn. Nič. Etno vzorčki so tam pač samo zato da jih nima le sosed Oti, v bistvu iz gole zavisti, ne iz premišljenega razloga, in špilajo jim na etiketah prav zato ravno toliko ali še manj, kot vsa desetletja doslej, ko jih niso imeli. Ker niso niti pomislili nanje. Oblikovalec, kdorkoli je to bil, če sploh kdo, nalogi ali želji naročnika kot kaže ni bil kos, vinom tudi ne, naročnik pa precej verjetno tudi ni bil dorasel temu, da na bi svaštaril in želel ohraniti na etiketi vse od prej in dodati še tisto, kar mu je všeč nekje drugje.
Takega razmišljanja se sicer preverjeno pogosto posluži marsikateri vinar, ko se odloča za preoblikovanje, posodobitev svojih etiket. Preverjeno. Pa ne le vinar.
Si potem vzamemo čas zanj, premislimo, povemo svoje, argumentiramo, pokažemo na primerih, razložimo. Najbolj neomajne primerke prijazno naslovimo nazaj k dosedanjim oblikovalcem in v kolenu čutim, da bi to na koncu tako ali tako rešili tudi v zgornjem primeru, če ne bi očitno oni že sami ugotovili, da nismo za skupaj. Ker očitno za želeni denar na etiketo zložimo premalo. Drugi za manj denarja tja dajo več, če je treba tudi vse: vse, kar je že tam in nekaj od tega, kar imajo drugi in na željo naročnika za dobro mero še kaj tretjega.