Petelinjenje

Dve desetletji star cviček v spodaj ovekovečeni flaši je zelo verjetno brez posebne kulinarične ali druge vrednosti. Razen zame. Etiketa na njem namreč te dni praznuje dvajset let. Moja prva resna etiketa.

Sedimo pred tem v Šmalčji vasi, listam skrbno urejen Martinčičev album dotedanjih etiket in se pogovarjamo o prihodnji novi podobi njihovih vin in Franc omeni šentjernejskega petelina, njihovega ptjalna torej, in ga pograbim, ne kot edino, vsekakor pa kot upoštevanja vredno idejo in vina Martinčič ga potem res dobijo. Takrat enaka velikost etiket za tri povsem različne steklenice – klasična renska flaša za beli pinot, manjša bordojka za chardonnay pozne trgatve ter klasična bordojka za frankinjo in cviček – eden redkih in verjetno tudi eden prvih cvičkov v buteljki. In štirje petelini, vsak za svoje vino.

Dvajset let pozneje smo še vedno Martinčičevi. Ali oni naši. Etiketo smo nekajkrat prilagajali spreminjajočim se predpisom (državno uradništvo je bilo že takrat precej ustvarjalno), nanašanje lepila na zadnjo stran potiskanih etiket so zamenjale samolepne etikete na roli … In potem to etiketo, ki je medtem za mladi cviček prislužila tudi nagrado Zlati MM, po skoraj petnajstih letih, zdaj torej tudi že pred leti, doleti temeljitejša posodobitev. Nova oblika, drugi materiali, tudi nova vina. Še vedno pa s šentjernejskimi petelini.