Ko dorečemo, da bo briška vina na petkovem nepozabnem večeru revije Vino dopolnjevala japonska kuhinja, kar je kasneje seveda tudi najavljeno, se v eni od idej pojavi tudi japonsko vino. Ne kot primerjava, ne kot konkurenca Bricem. Kot zanimivost. Dopolnilo. Zakaj pa ne. Težave načeloma ni. Če se ne bi kar precej mudilo. A poskusiti ni greh. Menda. In pošljem gospe Reiko elektronsko pisemce in jo zaprosim za pomoč. Mi bi … par flaš … njihovega, Petillant … če bi se dalo … nekako … zrihtat … kmalu … Možnosti je seveda skoraj nič, razen če je vino na razpolago kje v EU. Kar morda celo je. A – eh, ja res, slučaaaaajno sta ravno zdaj tam – tudi pri njej – Tomi in Pope in ja, želeno vino bo dala kar njima.
Včasih si zaželim, da bi se mi taka sreča nasmehnila pri milijonu evrov, ne zgolj pri nekaj flašah vina. Po drugi strani pa, tudi to je nekaj. Očitno bomo v kleti Goriška Brda lahko gostom na Nepozabnem večeru ponudili tudi japonsko penino.
Trenutno, pravi Andreja, je še nekaj prostih mest: 051 382 381.
Toshihiko Tsukamoto. Vinar. Ujel sem ga v objektiv, ko je pred leti obiskal klet Mirana Sirka (Bjana). In morda mi je prav objava teh dveh slik (takrat – v reviji – efektno ena ob drugi, tu pač ena pod drugo) omogočila, da sem se kasneje bolj osebno spoznal z njegovo ženo Reiko. Čeprav me ta v elektronski poti redno naslavlja z gospa Marijan Močivnik. Si mislim, da si misli, da si dopisuje z Barbi. Ji ob priliki pojasnim. Do takrat pa se zadovoljimo z obljubljenim vinom. Zgornja portreta posneta nekaj trenutkov eden za drugim: 105 mm (DX), F/4, 1/500 sekunde, ISO 100.