Piana

Je Barbi, kar se mojega dela tiče, z etiketo za vino končno prišla na svoje. Te dni tiskajo. Naj bi. Upam. Bi že morali, a je Samo sporočil iz tiskarne, da čakajo Stankota. Je na dopustu, in res ne bi radi česa zajebali. Jaz tudi ne bi rad, da bi. Barbi enako. In sem zato tudi vljudno zabičal, da naj se res potrudijo.

Prvo idejo sem pripravil že pred leti za enega od spodnjevipavskih vinarjev, pa se je glede naročila premislil še preden je karkoli videl. Barbi je stvar takoj vzela za svojo, a je medtem Jasna, jasno, po Murphyu, enemu drugemu Vipavcu po povsem drugačnem premisleku naredila nekaj na videz tako zelo zelo podobnega, da sem se lahko od onega osnutka samo še poslovil. In sem se.

Lani je potem res prišlo do vina in letos do stekleničenja in je tudi glede etiket postalo resno. Kazalo je, da mi bo šlo vse skupaj gladko skozi, ideja je obetala a je proti koncu vseeno omaro v dnevni sobi krasilo nekaj metrov v vrsto postavljenih steklenic rozeja, ki je služil za osnovno presojo nastajajočega. Takrat se je za dva dni zaradi nastajajoče knjige prikazala v studiu še Debora in sem za pripombe uporabil še njo in je Primož sprintal še nekaj variant in smo popilili še zadnje detajle.

Osnutki. Variante. Piljenje detajlov. Blagovna znamka izpisana zgoraj ali spodaj. Sorta zgoraj ali spodaj. Odtenki barv. Natančna pozicija motiva. Njegova velikost. Izsekane linije … Končne rešitve ni na sliki. Čakamo pošiljko iz tiskarne. In upamo na najboljše.

Ime Piana smo pa rodili slučajno pred več kot desetletjem na ustvarjanju imena za neko drugo vinsko blagovno znamko. Za neko drugo, štajersko klet. Piana je bila zanje neprimerna in smo jim takrat rodili eno drugo ime ki ga tista vina nosijo še zdaj. Jaz sem pa Piano odnesel domov za nas. Barbi je sedlo in je ostalo pri tem, da bodo njena vina, ko bodo, Piana. Zdaj so. Piana.