Bilo je mišljeno drugače, zaradi tega sva lani z Barbi celo skrajšala že tako kratek dopust, pa se je na koncu izcimilo kot se je in se bomo piva v reviji Vino raje lotili lepo počasi. Začenši zdaj. Anita je v tem smislu že pripravila predlog naslovnice revije, name je spet padlo nekaj fotkanja. Danijel je takoj pristal na veliki intervju z obveznim nepozabnim večerom v njegovem Bunkerju, Anita in Matej sta ga včeraj v Nabrežini za objavo temeljito izprašala, jaz pa sem vsake toliko časa prekinil pogovor in izpraševanega preselil v novo situacijo.
Med fotografiranjem si je prišla privoščit kozarec piva starejša gospa – Danijelova mama (na fotografiji), sicer aktivna predvsem v Bunkerjevi v kuhinji. Prišla privoščit si kozarec piva, lastnoročno natočenega by the book. Pravilno. Vzorno. Najprej temeljito pranje na videz že čistega kozarca, točenje brez prvega curka, rezanje pene, oplaknjenje zunanjosti kozarca. Ko sem Danijela vprašal, kje v Sloveniji je doslej dobil pivo natočeno, kot je treba, je bil kratek: nikjer. Na žalost. Tudi zato bo revija Vino del vsebine odslej posvečala kulturi piva. Ste recimo natakarju že kdaj zavrnili kozarec piva, v katerem so se po stenah obešali mehurčki ogljikovega diokisda, kar je znak, da čaša ni bila (dovolj) čista? Niste? Seveda. Pa bi lahko. Seveda bi vas danes natakar bedasto ali sovražno pogledal, morda celo nagnal. A vseeno. Ali pa morda ravno zato! Da bo čez čas drugače. Recimo … | Še o posnetku: Zaradi zahtevnega prostora (nepreštevno mnogo odsevov, temne stene in strop …) sem tokrat večinoma uporabljal studijsko razsvetljavo. Za ta povsem nepričakovani motiv je od predhodnih posnetkov slučajno še (o)stal primerno postavljen studijski fleš s svetlobnim oknom. Kar sem izkoristil. Ne dosti več kot pogled skozi iskalo fotoaparata, ostrina in škljoc. Vem, fotka ni idealna, objektiv bi moral usmeriti nekoliko bolj v levo (ali kasneje popraviti izrez), motita svetloba hladilnikove luči ob gospejini bradi in temnina ozadja, s katero se zlije njen hrbet v spodnjem delu … tudi levi rob okvirja reliefa na zidu v ozadju ni v idealni poziciji, a v dani situaciji je to pač bilo to. Za kaj drugega bi se moral posvetiti dodatnemu flešu ali dvema, pred tem ustaviti gospo in jo potem verjetno tudi prositi da točenje nekajkrat ponovi. Toda – ali bi mi ostal ta zadovoljni izraz na njenem obrazu? 28 mm, F/13, ¼ sekunde, ISO 400.