Naročilo je seveda prišlo že pred resnim poletjem. Plakat in TV telop. Opozorilo na nevarnosti. Nič bistveno bolj konkretnega. Potem sva z Anito čepela vsak pred svojim ekranom in razmišljala in v nekem trenutku ugotovila, da sva vsak s svoje strani prišla blizu nečemu, kar nama je obetalo, Darja je iz Ljubljane sporočila, da se strinjajo z idejo in sva potem pilila dalje, izbirala in izbrala najbolj primerno besedo, glede na zastavljeno se je morala končati na črko, ki se lahko pri izgovorjavi potegneeeeeeeee, da smo lahko idejo jasno grafično izpeljali. Kar je podlo padlo na Anito. Jaz namreč šef.
Potem še izpeljava scenarija za TV prikaz in je potem to Tjaša drgnila (moje pripombe) in drgnila (moje pripombe) in drgnila (moja modifikacija scenarija) in drgnila (še nekaj manjših pripomb), končno oddamo slikovni del in sporočijo s z erteveja, da HDja kljub drugačnim navodilom ne bodo mogli vrteti in smo potem še nekajkrat renderirali in se tehnično usklajevali z njimi in na koncu je končno šlo skozi in so ertevejevci poskrbeli še za zvok po svoji presoji in je danes Andreja povedala, da je videla, kako se zadeva vrti pred poročili na nacionalki. Tik pred mojim odhodom na lepše pa mi je Anita, povsem okužena s sporočilom akcije položila na dušo, naj ne skačem v vodo s polnim želodcem. In nisem skakal. Sem pa padel. A to je že druga zgodba.
