Časa tako ali tako ni bilo in tako tudi ni bilo dileme, kateremu od dveh pomembnih povabil za četrtkovo dogajanje se odpovem. Obema. V studiu potegnem do večera, ko Marko in Primož odložita Barbi v Vipavi in skočim ponjo. Javim, da sem na poti, nekaj minut njenega čakanja torej, a me potem prime in zavijem na stransko cesto, obrnem, ustavim, slučajno je namreč z mano v avtu fotoaparat. A brez kartice. Jebat ga. Imam pa še bolj slučajno v avtu tokrat še drugi fotoaparat. A seveda brez kartice. Jebat ga. Spet za volanom, ko me prešine, da verjetno že pol meseca prenašam in prevažam s sabo en hiter, povsem nov testni primerek shranjevalnega medija, ki ga še ni bilo časa in silne potrebe odrešiti skoraj neuničljive embalaže. To torej zdaj. Povsem brezuspešno poskusim uporabiti inteligenco in se odpiranja embalažne plastike lotim z ne preveč nasilno ročno tehniko, pa potem nohtom pomagam z zobovjem in na koncu ob besnem preklinjanju uporabim kot bodalce še dva različna avtomobilska ključa in sem končno za silo uspešen z bolj ostrim od njiju, vstavim kartico, osvobojeno okrasno-transportno-varovalne plastike v fotkič, jo sformatiram, umirim fotoaparat na strehi avta s podloženo denarnico, izmerim svetlobo in nekajkrat škljocnem.
28 mm, F/8, 10 sekund, ISO 400.