Prvič se znajdem tam slučajno. Ležerno sprehajanje fotoaparata, jaz še nekoliko zdelan od prehlada. Sicer bi bil brez fotoaparata in odtekel svoje po kakem kolovozu, zanesljivo pa ne bi ravno tam skakljal s kamna na kamen da bi prišel na drugi breg potoka.
Posnetek je sprejemljiv. Malce sem zgrešil osvetlitev – kontrasti so visoki, delček osvetljenega stebra je prežgalo – in ja, morda me je sonce prehitelo za pol minute. Ok, naj bo za minuto, da ne bomo malenkostni.
Naslednji dan grem še enkrat obdelat isti motiv. Tako se reče. Tako jaz rečem. Dejansko grem še enkrat naredit isto sliko, a po možnosti bolje. Zakaj? Prvič – ker me prehlad še vedno zdeluje in sem vsaj glede tega na istem kot včeraj (sprehod mi dobro dene, česa več si pa raje še ne privoščim). Drugič – ker mi je mazohistično do tega, da bi naredil boljšo fotografijo kadar pač vem, da jo lahko. Tretjič – ker takole med drugim nabiram motive za monografijo o Vipavski. Po poti obdelam še en motiv – smo že rekli, da se tako reče. Ne bi ga smel. Prisopiham in tokrat me sonce prehiti za dva ali tri minute. Bravo!
Tretji dan. Oblačno. Nima smisla. Sem si namreč izvolil imeti nizko ostro svetlobo.
Četri dan. Cilj Primosici, Nepozaben večer. Sem že pisal o tem. Sonce ne kaže nobene volje, da bi zašlo uro ali dve pred voznim redom in bi jaz pred Oslavjem še lahko naredil svoje. Torej nič.
Peti dan. Istra. Ko sem doma je že tema. Nič.
Šesti dan. Oblaki se naberejo uro pred mojo uro. Nič.
Sedmi dan. Danes. Slika svoje pokaže šele, ko je dovolj velika, sploh v črnobeli varianti, a vseeno. Evo:
Potoče. 105 mm, F/2,8, 1/500 sek.