Je sprejeto kot normalno in tudi meni se zdi normalno. Da lektor pregleda in uredi besedila preden gredo v objavo. Me včasih namreč skoraj požene, ko dobim od kod v roke surovo pisanje. Saj nisem kak biser in skoraj vsi tudi delamo napake, jaz jih, se vidi v teh mojih pisanjih, niso pregledana. In se tudi da na napakah učit, a eni bi res radi znali preveč na enkrat.
12 mm, F/16, 1/90 sek
Je tudi drugo sprejeto kot normalno, a meni se to ne zdi tako. Da gre lektor potem, ko jaz z urejenim napisanim opravim, oblikujem, postavim, še enkrat popravljat. Za sabo. Svoje. Lektorirano lektorirat. Je med ponedeljkom in sredo Toporišič določil nova pravopisna pravila? Ali pač naš mojster prvič naredi približno, levoročno, z enim očesom, za silo, kaj bi se matral, saj dobi čez par dni še enkrat na mizo in bo že takrat poštimal do konca?
Kakorkoli, to potem jemlje čas. Meni. Ali pač Primožu, če pade nanj popravljanje napak, ki jih ni, ker je besedilo že lektorirano. Kao. To včasih tudi sesuva že narejeno. Moram popravljat za sabo, ker je nekdo drug popravljal za sabo in popravljam za njim. Kar spet jemlje čas. In vsako tako brkljanje je še lepa prilika za nove napake. Kar potem tudi spet jemlje čas. Enkrat sem v zadnjem trenutku moral v knjigi, ki se je že tiskala, popravit en stavek v kolofonu, so ravno zamenjali urednika in je bilo blaaaaaazno nujno to v knjigi popravit, nisem prebral za sabo, gaaaas, in sem v štirih besedah stipkal tri napake. Nihče ni mel časa pogledat. Gaaaas! To je to. Pol se je pa flikalo tavžentpetsto dodatno sprintanih mejčkenih nalepk čez Franca Peota, ki je urediil knigo. Na roke. Eno po eno. Gaaaas!
Ja bentim. V tej fazi smo zdaj namreč z revijo. Ne, ne flikamo nalepk. A vseeno delamo nepotrebno. Eh, gospa, ne se sekirat, da vas zbada po operaciji, je normalno, bo dohtar drugič, ob priliki, pobral škarje in cvirn iz vas. Če bo cajt. Ko vas je operiral, ga ni blo.