Predzadnja

Tretja številka revije Vino letos. Predzadnja. V tisku. Že od četrtka. Heh. Oddano in potem naša delegacija, malo tudi za sprostitev, v Ljubljano na predstavitev Vinskega vodiča 2011. Ki smo ga seveda v tisk oddali že prej. A ne toliko prej, da bi se ga dalo v torek že imeti na fotografiranju za tokratno naslovnico revije in mi je v ta namen Anita v plastificirani print letošnjega ovitka oblekla predlanski vodič. Česar na sliki seveda ni opaziti. Članek o vodiču smo pa opremili z Anitino ilustracijo za naslovnico vodiča. Bo dovolj prepoznavno.

Konec septembra je za revijo padel Kekec, bil je opozorjen, tako je potem rekel, in si je vzel dovolj časa za fotkanje, na poti v Trento na Kekčevo domačijo sva s starejšim mladičem vsakih nekaj minut zamenjala vreme, ki je po škotsko nihalo med slepečimi sončnimi žarki, oblačnostjo različnih stopenj in nalivi. Slednje od šibkejših do močnejših. Med fotografiranjem potem enako. Še prej, tik pred najinim ciljem prekopana cesta in je moral Mitja od zgoraj po naju s poltovornjakom. Fotke so ratale. Kljub vsemu ali ravno zato. Ker nam ob vsem ostalem v teh dneh res ni bilo do ponavljanja.

Petra sem imel poslikanega že od prej in sem ga potegnil iz arhiva. Za faks intervju. Uradno v reviji desno zgoraj piše Kdo ste, faks intervju je pa že od uvedbe rubrike naše partizansko ime zanjo, ker nekateri intervjuvanci pošljejo odgovore kar po faksu. Posebej kadar zamujajo. Zdaj je faksiranje že razmeroma redko, večinoma nam izpolnjene vprašalnike z odgovori prinese poštar, a ime – faks intervju – je ostalo.

Iz analognega dela arhiva – diapozitiv smo po daljšem času skenirali v ta namen – sem za Leonov pregled francoske vinske zgodovine prispeval bordojskega prvokategornika Chateau d’Yquem, pred slabim desetletjem sva bila z Barbi tam in so mi med degustacijo na parkirišču avto kot konzervo odprli in ga temeljito izpraznili, policija seveda zdolgočaseno nič, administrativca je v glavnem zanimalo, ali so mi spizdili tudi katero flašo tega prvokategornika, pa mi jo niso, ker je nisem imel, za ostalo izginulo robo se mu pa ni zdelo vredno riti dvignit, čeprav je ukradeni mobitel še zvonil in se ga je dalo locirat. Je rekel, da to ni tak primer, da bi to naredili. In niso.

Za objavo krajšega spisa in večjega števila fotk z nekega prijetnega neformalnega poletnega popoldanskega druženja Krogovcev je padla odločitev zadnji trenutek in sem vtise pač potem potegnil skupaj, malo neposredno iz spomina in malo po slikah. Od tam in takrat brez posebnega določenega namena posnete fotk s Tjašo pregledava, jih odbereva deset in jih vtakneva v revijo. Tjaši dostavim na strežnik še pet fotk z idrijskih Okusov krasa, simpatična večerja je bila to z zamejskimi vini in gostinci, pa še potrdilo o udeležbi na sestanku idrijskih Rotarijcev sem si mimogrede za naš klub prislužil, ker so dogodek na Kendovem dvorcu slučajno vzeli še za svoje tedensko srečanje.

Naše nepozabne večere sem seveda s fotkami tudi pokril, edini v vsej večnosti – pretežno ravno s tem namenom – trenutno še beležim polno prisotnost na njih, Suhija sem pa za njegovo pismo iz Zagreba sicer namenoma, a vseeno mimogrede, ruknil v Radgoni, zvlekel sem ga iz hale z vinarji in zadevo sva opravila zelo na hitro.

Tri fotke, posnete za tri pri nas realizirane oglase, sodijo v to zgodbo o reviji zgolj deloma, dva oglasa sta sicer trenutno mišljena namensko za objavo v reviji Vino, bralstvo ustreza nekaterim oglaševalcem, je učinek, recimo pove Zoran,  s časom se je pokazalo, da revija kljub razmeroma skromni nakladi zaradi strukture bralcev in branosti, ki nekajkrat presega naklado, ni ravno nepomemben medij, tretji oglas je bil zasnovan pa splošno in mu bo objava v reviji zgolj krstni pogled v svet. Recimo.

Čisto na koncu Tjaša podreza še za nekaj fotk različnih dogodkov v sceni in nekaterih sem se res udeležil in ji naložim v ustrezno mapo na strežniku še to.

Ostalega pomembnega fotografskega dela tokrat nisem imel, nad ostale faksirance smo nagnali Hrvoja, Andreja in Tomota, flaše za najboljših sedem in najboljših sedem sauvignonov je v studiu poslikal Primož, enako velja za večino novosti, za nosilno fotko pisanja o kruhu sem prosil Vilija in je bil takoj za in mi je njegova Aleksandra prinesla kar CD s skeni za knjigo in ni bilo treba negativov ali narejenih slik digitalizirat, jih moram pa vseeno še vrnit, portret Robuchona je prispevala pristojna agencija, za nekaj člankov se je dalo uporabiti kar material njihovih avtorjev.

Za zaključek je Tjaša pristala v bolniški, na strežniku mi je zapustila revijo v zadovoljivem stanju, pred tiskom gremo prisotni eden za drugim še enkrat vse kompletno skozi, pregledamo in uskladimo kazalo vsebine, uredimo še nekaj malenkosti in podrobnosti in dvestotriintrideset megabajtov odleti gladko, vsaj to, po drotih do tiskarninega strežnika.

Po polnoči, že v petek zgoooodaj zjutraj torej, se na vrhu nebotičnika po vodičevi večerji dokopljemo še do Kena, ki je tam v kiltu predstavljal viskije in uspem dobiti njegov portret in povsem za konec še neformalno, na njegovo željo in za sproščen zaključek, še menda prvo skupinsko sliko njega s pravo Barbi. Barbi in Ken, torej. Prej, popoldan, kljub fantastični svetlobi, fotkanje ni uspelo, ker sem fotoaparat z vso pripravljeno opremo pozabil v studiu in pritovoril v prestolnico napačen rukzak in je pravega po improvizirano skoordinirani akciji z vključitvijo Anite, njene mame, Mateje in Burje (do nedavnega poimenovanega Sutor) na začetek večerje dostavil Uroš. Burji smo pa z njegovim sodelovanjem v omenjeni akciji opravičili tistih nekaj minut zamude prihoda na prevzem priznanja za dvakrat po pet vodičevih zvezdic, ki je sicer sploh ne bi pridelal, je pa tudi res, da to potem ne bi bilo klasično po njegovo.