Presenečenje

Ker aktualnega sauvignona Piana ni več, vzame Barbi s sabo le malvazijo, rose in merlot in Hieronim se strinja, da nam jih pri večerji odpre, Barbi bi rada Chrisu in njegovi ženi namreč postregla svoje vino. Kot gostoljubno gesto. In potem eh šiiiit, doma ni dobro pogledala in namesto 2011 imamo zdaj na mizi odprto malvazijo 2008, sranje, kdo bo zdaj to pil, po dveh ali treh letih odprta ena zadnjih flaš, hranjenih zgolj simbolično, za spomin, na hladnem sicer, a vseeno – tole nima smisla, razočaranje, pa potem vseeno poskusimo in hmmm, hej, dobro je. Ne zgolj vljudnostno. Dobro je.

Tisto je bil namreč prvi letnik Piane, komaj kdaj se ga spomnimo, etiketa takrat sicer že, a nekaj sto flaš bolj kot ne poskusno pridelanih, sauvignon v znanstvene namene za preučevanje aromatike v sodelovanju z inštitutom namenoma pobran prezgodaj in je bilo vnaprej jasno, da tisto pač ne bo in seveda tudi ni bilo to, rezultati preučevanja pa so potem bili in dragocene izkušnje tudi. Za rdeče vino v kleti ni bilo pravih pogojev in se je Barbi odločila in nekaj grozdja merlota prodala, iz preostanka pa pripravila rose, suh, krasen je bil in se je takoj prijel, na domači mizi in pri pivcih, in med drugim tudi zato doslej ostaja v pridelavi vsako leto, grozdja malvazije je pa tudi nekaj prodala, iz ostalega pa pridelala kar krepko, a všečno, kremasto, karakterno, aromatiki tipične istrske žlahte podobno vince, in se ga je rado pilo, ni pa bilo, že zaradi zelo mladih trt, mišljeno za kaj več kot za sprotno rabo. Pa se je potem in zdaj spet, nekoliko presenetljivo, izkazalo nekoliko drugače.

Rose in merlot, kolikor ju je pač ostalo v flašah, dosti menda ne, pustimo potem na Sinjem vrhu, malvazija pa z nami domov in včeraj zvečer z Barbi delček zgodovine naše Piane z užitkom spijeva do konca.