Prihajajoča – spomladanska – številka revije Vino. Štirje faks intervjuji. Čeprav nam že dolgo, dolgo, dolgo, … že leta na vprašalnik nihče ni odgovoril po faksu, med nami interno za rubriko Kdo ste, še vedno ostaja delovno ime faks intervjuji in tako je še vedno vsakokrat poimenovana mapa na datotečnem strežniku: faks intervjuji. Tudi tokrat tematsko. Prišleki. Tujci. Avstrijec, Rus, Francoz in Novozelandec. V poljubnem vrstnem redu. Svojo vinsko zgodbo ali njen del vsak zase trenutno furajo v Sloveniji. Zame so to, poleg njihovih vin, štirje portretiranci. Michaela sem sicer imel v arhivu od prej. In povsem možno je, da bom za revijo izbral nek tretji, novejši portret nekega drugega fotografa.
Dr. Guillaume Antalick. Francoz v Beli krajini. Vina slišijo na ime Šuklje. Poklicno tudi docentstvo na Visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici. A odločimo se za škljoc pred njegovim in Katjinim skorajšnjim vinskim barom ali vinoteko v Ljubljani ob Ljubljanici, na Bregu. Kjer se kmalu obeta zanimiva ponudba tujih vin. Tudi na kozarec. Držimo pesti! In se vidimo tam! Objektiv 50 mm, f/6,3, 1/40 sekunde, ISO 640. Za posnetek sem iz avta v ne prav bližnji parkirni hiši pritovoril precej opreme, da bi bil pripravljen na vse – na nepoznano notranjost lokala, na temo, na neobvladljive odseve. Potem smo se odločili in v škljocnili v nekaj verzijah pravzaprav samo tole.
Nicholas Gee. Novozelandec na Ritoznoju. Njegov prihod tja ni imel nobene zveze s hudomušnimi zgodbicami o nastanku imena Ritoznoj. Verjetno ni vedel niti za najbolj verjetno pojasnilo, po katerem naj bi imel nekoč v teh krajih svoje vinograde grof Ritter von Snoj iz česar se je sčasoma izcimil Ritoznoj. In morda Nick tega ne ve niti še danes. V angleščini beseda Ritoznoj pač ne spominja na nič takega, kot pri nas. 28 mm, f/9, 1/2 sekunde, ISO 640. Za tako postavitev in osvetlitev sem se odločil praktično takoj. V trenutku. Edina svetloba skozi vrata in to je to. Poskusil sem potem sicer za vsak slučaj tudi z vključenimi lučmi na stropu kleti, pa ni bilo to. S fleši pa sploh ne. Torej posnetek v kleti z dnevno svetlobo.
Georg Mikhaylin. Rus na Vipavskem. Njegova žena Natalija nam včasih nariše katero od ilustracij za revijo Vino. Tudi za naslednjo številko jo je. Donald. Morda je tudi zato Georg pristal na naš predlog, izpolnil vprašalnik in se mi dovolil fotografirati v svojem vinogradu modrega pinota. 105 mm, f/2,8 (široko odprta zaslonka, komaj kaj globinske ostrine, da sem ga ločil od ozadja), 1/1000 sekunde, ISO 200.
Mihael Gross. Avstrijec, ki je s haloškim šiponom Gorca pokasiral Decanterjevega regionalnega šampiona in pokazal, kaj zmorejo tamkajšnji vinogradi. In potem z dokazovanjem nadaljuje. Očeta Aloisa pa tako ali tako mnogi štejejo v sam vrh avstrijskega vinarstva. Na Michaela sem sicer prvič naletel na njegovi praksi v Brdih pri Ščurku in prvič poskusil njegov, takrat še predvem očetov weissburgunder. Beli pinot. Zgoraj škljoc iz poletja 2011.105 mm, F/9, 1/160 sekunde, ISO 400.