Bolj ali manj se strinjam, tudi moje izkušnje so doslej podobne. Da namreč večina vinoljubcev, ki začnejo od nič, začne s slajšimi vini in izrazitejšo aromatiko, rdeča vina običajno sledijo belim, zatem iskanje elegance, skladnosti. Potem, izvem prejšnji teden, renski rizlingi. Renci.
Očitno jih je, rence namreč, nekoliko težje dojeti, sprejeti za svoje. Že zakaj. Vsekakor je riesling pogosto omenjan tudi kot kralj belih vin, ena od belih sort z največjim potencialom za staranje. Pred dnevi recimo v mojem kozarcu Kupljenov 1992. Krasen. Res krasen.
Predzadnja desetletja se je renca pri nas žal sadilo kjerkoli. Za čim več. In je vino potem pač bilo kar je bilo, prepogosto ni bil več niti senca samega sebe, na etiketah pa je vseeno pisalo da je vrhunski, kar se je očitno tudi dobro prodajalo. Dokler se je. A časi se spreminjajo.
Vsekakor se nam je zdelo primerno ravno z rencem pripraviti prvi resnejši vsebinski ugrade naših Nepozabnih vinskih večerov. Kar je povsem slučajno sovpadlo z bližnjim martinovim in se nam to ni zdelo zelo narobe. Sploh ne. Res pa, da ne bo bomo gostili vaškega posebneža s talarjem ki bi nam krstil vino. Ne bo treba.
Je pa precej manj slučajno to sovpadlo z Zlatim gričem, kjer rencev ponosno ne zanemarjajo. In so se odločili, da imajo jajca sprejeti izziv in nam jih na martinovo dati na primerjalno pokušino s svetovno klasiko renskega rizlinga. S prvo ligo. Z Nemci, Francozi, Avstrijci. Zanimivo bo. In seveda prijetno.
Andreja že počasi zbira prijave. Se vidimo.