Pol četrtka. Grafika Soča, tiskanje revije.

To se zdaj dogaja že prejšnji teden, zgodovina, preveč je vsega za sproti. V glavnem sicer gledamo in se ravnamo po proofih, a brez zdrave pameti in občutka tudi ne gre, malo spusti po pogovoru tiskar intenzivnost rumene barve, prva pola je v Rolandu, prva ker so na njej prve, začetne strani za revijo in ker je to prva pola, ki jo tiskamo. Ovitka ne štejem, je že v plastifikaciji. Gledamo na slikah Zdravka Mastnaka, fax intervju, in nekaj Ščurka, in se odločamo. Podpišem potem da je OK in da naj tiskajo. Gas! Je šlo hitro, zdaj se ne lovimo več kot včasih in kot se moramo še kje. Kar vidim v studiu na ekranu in kar vrže ven naš printer z njihovim ICC opisom je in mora biti zelo to, kar nam potem v Grafiki Soča natisnejo. Drugod nam še vedno pogosto rečejo, naj delamo proof po ISO standardu in se bodo potem oni približali kolikor se bo dalo in potem se ali pa ne, ker je to, kolikor se bo dalo, pač zelo raztegljiv pojem. In ni merljiv. Če se jim ne da se pač ne da. Recimo.

Posebej za tale zapis, da bo bolj slikovito in nazorno, četudi je morda to brez potrebe, sem vzel s sabo še fotoaparat, Robert nima nič proti, če malo polučkam tiskarja, ona dva tudi ne. In ker je bila ravno prilika, ostanem do konca prve pole in mi potem v mašino za primerjavo, za lažjo odločitev glede prihodnje knjige in še za kaj, vstavijo še par listov sijajnega papirja. Revijo sicer tiskamo na mat, bolj mi sede in lažje se bere, je pa v tiskarni z njim težje. Za disperzijsko lakiranje je pa papir v reviji tako ali tako pretanek.