Pri Janžekoviču, Turčan, potem po kleti, pri mizi, marec je a lepo toplo, ne piha več, včeraj je, sedimo zunaj, spodaj v dolini je vse črno belih zvončkov (tega si nisem jaz izmislil, Boris je enkrat v pesmi zapisal a pri njem je šlo za marjetice), črnuh Belko nas pride vsake toliko časa povohat, poskušamo, nanese pogovor na prodajo in ne strinjam se s Konradom, da je težko prit v primorske gostilne z njegovim, pa ne samo z njegovim vinom, zaradi vinarjev, tukajšnjih ali tamkajšnjih, odvisno kje pač si. Trdim, da ni Sutor ustanovil tajnega društva za izgon štajerskih vin iz primorskih gostiln in da česa takega ni ustanovil tudi Movia in zelo verjetno sploh nihče. Povem, da me nič ne moti, če štajerskih vin v primorskih gostilnah ni na pretek. V Ljubljani ali na Gorenjskem mi je bolj ali manj vseeno, kdo od vinarjev se kam vsidra. Naj bodo eni in drugi. Morajo biti. Me pa moti, če jih, štajerskih vin, ni na Štajerskem. V veliki večini. Da mi v Mariboru recimo najprej ponudijo cviček ali refošk. To mi ne gre. In obratno. Velja tudi za Posavje. Dolenjska, Bizeljsko, Bela krajina …
20 mm, F/8, 1/30 sek, fleš
Oni dan, recimo, Malvazija Tour v Torkli, obala, Slovenska Istra, najprej zagledam Ščurkovo flašo. Brda. Bravo. Ščurku, ne Torkli. Kapo dol pred Stojanom in njegovimi vini, precej jih popijem, všeč so mi, res, pa saj Stojan to ve, predvčerejšnjim v Celovcu (sejem Gast) res nisem vsega šel skozi, od njegovih samo tokaj (sem že povedal, da sem še vedno na tokaju) … (njamsi) in belo Staro brajdo (sem tudi že pisal). A v Kortah bi pa vseeno pričakoval, da bo na piedestalu ena od tamkajšnjih malvazij. Ali refošk. Četudi nisem njegov (refoškov) brezpogojno navdušen zagovornik. Na koncu sem imel občutek, da se je tudi Konrad strinjal s tem, da imajo tokrat gostinci maslo na glavi. Zbudi se, Štajerska!