Skupaj

Pokličem dopoldan Sašota in mu potem pripravim in pošljem tri sličice, naj sam dokončno izbere tisto eno primerno za objavo, če sploh katero, in mu ne napišem dogovorjenih treh stavkov, ampak mu kar natresem dejstva in to ne zaradi lenobe ali zlobe, temveč zato, ker se mi zdi bolje, da si mnenje kar sam ustvari.

Smo sedli in sedeli namreč nedavno s Tomijem za našo ta veliko mizo v studiu in se hitro strinjali da bomo in tudi kako bomo mi bolj ali manj le še potegnili štrike skupaj in smo jih in smo potem šli čez Ljubelj na celovški GAST v dovolj veliki in kakovostni vipavski vinarsko-gostinski zasedbi pokazat, kaj ta naša dolina lahko ponudi, kadar ji zaradi prekratke pameti ne zatajimo enkrat njenega zgornjega, drugič pa njenega spodnjega konca in kadar si je niti kako drugače ne dovolimo amputirati. Nekaterim lokalno odgovornim (celostno – za dolino – odgovornih pa tako ali tako ni) še vedno nikakor ni do tega, da bi obiskovalec pri Črničah slučajno (kaj šele namenoma!) prestopil mejo med našimi in našimi kraji in skočil iz Vipave, Ajdovščine, s Planine ali s Slapa še v Zalošče, Dornberk, Šempas ali bog ne daj celo v Novo Gorico. In obratno. Če pa že gre, naj si zagamani radovednež kar lepo pomaga sam kot ve in zna, mi mu, izdajalcu bednemu, že ne bomo štange držali. In tudi zato, razen monografije Vipavska, ki je tokratni skupni stojnici posodila ime, nimamo nikjer pokazati ničesar o celi dolini. Razen pač doline same. Za našo omenjeno knjigo je seveda jasno, da ni ravno za vsak žep in da, kot tudi dolina, sploh ni za v žep, vloga te knjige je drugje in tisto zadano ji nalogo preverjeno opravlja odlično in še bolj bi jo, če bi jo v ta namen znali in hoteli izkoristiti. (Če je ne bi recimo, kot smo tu nekje nekoč že omenili, župan novogoriški – tisto svojo, sicer vsakemu tukajšnjemu županu v vednost o njenem obstoju podarjeno – po pošti urno na občinske stroške nazaj poslal, kaj bi namreč z njo, napačno poučeni bralec si lahko morda zaradi nje zaželi videti in doživeti še kaj razen goriških vrtnic (če zaradi bukve sploh pride do njih, morda se namreč ustavi že prej ali ali šele kasneje, odvisno pač, od kod prihaja in kam gre)). Poenostavljam, vem, a vseeno.

Napletlo se je torej okoli nas tokrat ravno dovolj zainteresiranih vinarjev in gostincev z Vipavske. Na hitro in brez cincanja, sami zase in z manj demokracije, kot bi se morda želelo in kot bi znalo tudi biti prav, a časa je bilo ravno toliko, da se je še dalo. In smo šli.

In tam smo potem spet in spet in spet in spet odpirali zadnje strani v monografiji in na zemljevidu kazali, od kod prihajamo. To povem, ker oni, ki se na stojnici ustavijo le zaradi brezplačnega požirka vina in koščka sira, tega večinoma ne sprašujejo – oni le spijejo, pojedo, morda še rignejo in gredo. Da predstavljamo od vseh stojnic na celotnem sejmu po njegovem mnenju najbolj kakovostno ponudbo, se mi je proti koncu prišel izpovedat eden od obiskovalcev. In še poudaril, da to misli resno, ne zgolj vljudnostno. Potem, ko mu je Matej razložil o paštetkah iz njegove Majerije, ki jih je pravkar poskusil. Za vinsko karto enega od večjih in boljših koroških hotelov je njihov somelje prvič iskal prav slovenska vina in si je na stojnici resno označil tri ali štiri naše rdečine, napovedal se je ponovno za čez dva dni in je tudi res prišel, starejši par si je dal v bližnji stanovanjski blok dostaviti pet ali šest kartonov predstavljenih vin. Resnici na ljubo, obiskal nas je tudi slovensko govoreči hotelir, ki je povedal, da nikakor nimamo vina za avstrijski trg in za njegove goste, nobenega, on že ve, a bil je pri nas kmalu za njim tudi lastnik vrhunske ugledne butične celovške restavracije, kjer smo v vinski karti videli slovensko stran prav s takimi belimi vini, ki jih ti isti avstrijci klišejsko menda pa res sploh ne marajo – same maceracije. In bila je pri nas na stojnici gospa, ki je izbirala vina za svoj hotel v Beljaku in si jih je nekaj odkljukala. Na skorajšnji radovednostni vinsko-kulinarični obisk v naših krajih se nam je resno najavila skupina močnih koroških gospodarstvenikov. Slednjih zanesljivo ni pritegnil vipavski osamelec, ki je na drugem koncu hale svoja vina po starem predstavljal ločeno, a ja večino časa potem preživljal pri nas.

Oni, ki so nas pravzaprav na hitro spravili v to avanturo, naši severni zamejci namreč, so nam pomagali z mediji lepo napolniti našo tiskovno konferenco, od koder smo potem večino ali kar vse novinarje pripeljali še na stojnico. So pa nam vsem tudi kar naravnost dobronamerno povedali, kar je medtem v spomladansko revijo Vino slučajno v istem času tudi tudi Dušan (bolj na splošno, ne prav za naš primer) napisal in kar pravzaprav vemo že tudi sami (če to hočemo vedeti), da je bil to namreč lahko le začetek in da če je to hkrati tudi konec, če ne bo drugega in tretjega koraka, vse skupaj niti ni imelo velikega smisla. In ga ne bi imelo niti, če bi bilo na sejmu in na stojnici še nekajkrat več obiskovalcev in če bi jim stočili še več vina in če bi potem uspeh (napačno) merili po takih številkah. Lahko pa ta prvi korak ima smisel. Bomo videli. Kmalu. Bomo?