Za Slasti v nastajajoči jesenski številki revije Vino je za recepte in njihovo pripravo dogovorjeno z Alešem. Fotkanje včeraj. Z asistentom, ki je tokrat predvsem nosač opreme, zato v Kromberk. Kjer me belo pogledajo, ker je to fotkanje jutri, torej danes, pa potem jaz kličem Andrejo in Andreja potrdi da je dogovorjeno za danes, torej včeraj, Andreja prepričuje Aleša, našo stran s svojim prihodom zaradi someljejske vsebine okrepi še Jože, Aleš se vda in mi Ljuba za silo zatemni eno od jedilnic in Aleš potem včeraj pripravi iz obveznih surovin tri jedi po svojih receptih, po eno nearanžirano porcijo za Jožeta in po eno enako, a aranžirano, za fotoaparat. Jože za zraven išče najbolj primerna vina iz okvirnega nabora in sestankovalcem ki mimo nas prihajajo v sosednji prostor se ne zdi prav nič nenavadno videti za mizo v kotu možaka, občasno pa dva možaka in mladca, z devetimi flašami vina. Goveji hrbet potem na koncu po ovekovečenju dobiva asistent Jaka in jaz tudi še na krožnik, zmaževa, debata o zorenju in mariniranju mesa in kako je glede tega meni marsikaj razjasnil članek Rdeče v prvi letošnji številki Vina (to ni reklama za revijo, Igor se je res izkazal), in zdaj doma jemo precej bolj okusno in manj žvečljivo rdeče meso, je pa to po svoje zame tudi slabo, ker sem od takrat v družinski kuhinji za meso namesto Barbi pretežno zadolžen jaz.
Popoldan se izteka, začepim in pobašem preostale pol flaše tistega vina, ki mi je najbolj sedlo, nihče ne protestira, za idejo glede klobas, ki me muči že nekaj časa in sem jo prej pri mizi mimogrede navrgel, se pa seveda še slišimo. Zna biti zanimivo.