Spet doma

Izvemo od kar precej besne stranke, da je povsem zunaj vsega dojemljivega in razumljivega, privoščiti si v enaindvajsetem stoletju dva dni brez interneta in da je naša selitev zanje tudi sicer (torej že brez tega) silno moteča. Kar seveda je. Smo namreč eno zadevo medtem res nekoliko zajebali. A jo tudi še povsem pravočasno uredili.

Za razliko od besnega naročnika smo se seveda v studiu neizmerno razveselili nepričakovane prekinitve najemne pogodbe, ko smo si smeli začeti veselo iskati nove prostore, upati in potem čakati, da se iz njih izseli dosedanji najemnik, in jih zdaj (namesto konec poletja v času dopustov) očistiti, prebeliti, opremiti z novim podom (izbrani laminat trenutno ni dobavljiv), okni, vrati, lučmi, slabim kilometrom električnih in komunikacijskih kablov, za vse to zapraviti nemajhen kup denarja in predvsem zavistno uživati v opazovanju elektrikarjev. Živijo namreč v nekem drugem času kot mi:
– delat pridejo kadar pač pridejo (če pridejo),
– s šraufom mi od spodaj (namenoma?) preluknjajo mizo,
– si kmalu po prihodu privoščijo vsaj uro in pol časa za malico in po malici kavico,
– po malici s pogledi naveličano priganjajo kazalce na uri k čim prejšnjemu zaključku delovnega dne,
– nikakor ne morejo vedeti, ali bodo svoje delo končali v naslednjih dveh ali osmih dneh …

Vseeno uspemo potem v dveh dneh poklonjenega sončnega vremena tik pred zdajci še pravočasno izprazniti našo dosedanjo ajdovsko lokacijo in pretovoriti vso šaro. Nazaj na vas. Domov. Kjer smo nekoč že bili. A zdaj v skoraj dovolj prostora. Bataljon Barbinih gajbic za trgatev grozdja je v ta namen prekinil zimsko spanje in učinkovito opravil dodatno težaško delo.