Zgoraj ni moje reklamiranje napovedanega dogajanja, daleč od tega. Je ilustracija, od nekod ukradena, po domače rečeno spizdjena (izraz je dovolj asociativen in ne potrebuje dodatne razlage), očitno je bila nekomu všeč, amatersko je izrezana s podlage, šalabajzersko potlačena po višini in z nič več znanja amatersko umeščena na novo podlago ter na koncu fejsbuknjena v javnost. Meni nič, tebi nič. Tako se danes pač menda to počne. Fejsbuk je free, fejsbuk je vse, vse je free … Ne zelo neobičajno razmišljanje v teh časih in prostorih. Zakaj bi se izgubljalo čas z iskanjem ilustratorja (ali fotografa), z risanjem (ali fotografiranjem), poleg tega je to strošek.
Dokler nekdo nekomu ne stopi za vrat. Potem včasih opravičevanje, pogosto tudi sprenevedanje in podobne kozlarije, menda pa kljub vsemu na koncu vedno bolj pogosto tudi javkanje in cviljenje.
Spodaj moj original izpred enajstih let, ilustracija je bila takrat narisana za Razvojno agencijo ROD iz Ajdovščine, ki ima pravico njene eksploatacije in od koder so me danes tudi opozorili na ta primer in me povprašali za mnenje glede te rabote.
Če je komu res dvomljivo, kaj se sme v takem primeru uporabiti, zgolj grobo, zelo poenostavljeno, a učinkovito pravilo: nič, česar nisi plačal ali sam ustvaril. Pika.
Ja, kaj – Vilija in Ingrid povprašati “po zdravju”, pa bo.
Eh, ja, ne manjka takih primerov …
Je pa do njih tudi vedno manj tolerance …