Vem. Prva misel, vsaj zame, je prašna flaška, ki namensko ali pozabljeno, pogosto po napačni odločitvi in sploh ni nujno da v neugodnih pogojih, nekje preždi dolga leta in vino v njej jih včasih uspe kar dobro skriti. Pogosto pa temu le tako rečemo. Iz spoštovanja. Do odpiratelja stare zaprašene embalaže. Pohvalimo že, če ni res zanič. Recimo.
A gremo na izjeme.
London 2003. Vega-Sicilia. Unico. 1997, 1986, 1975, 1964, 1935, 1942. Vsak v svojem kozarcu, primerjava vsakega z vsakim. Umirjeno. Najmlajši letnik lep, eleganten. Potem še višje. Visoko. Vsak naslednji predstavljeni letnik prepričljivejši od prejšnjega. Do 1964. Ta štiridesetletnik je bil fantastičen. Popoln. Od vina ne bi mogel želeti več. In ne manj, če bi si to lahko vedno privoščil. Potem rahel spust pri zadnjih dveh. Lepa in jasna parabola razvoja legendarnega vina. A tudi zadnji ni bil vino iz uvoda, ni bil le še spoštovanja vreden. Pope mi je takrat rekel, da se mu koža kar ježi, ko razmišlja, kaj bi postregel ob takem vinu. In mi potem tudi poslal recept.
Unico, Vega-Sicilia, 1942 in srnini medaljoni s pršutom v omaki štirih sirov in tartufov: Srnine medaljone v ponvi rahlo popečemo na deviškem oljčnem olju. Dodamo razkoščičene sesekljane zelene olive, rezino pršuta in takoj zatem še rezino gorgonzole. Pokrijemo ponev da se sir lepo stopi čez medaljone in pršut. Pečene medaljone zložimo na ogret krožnik, prelijemo z ločeno ogreto omako štirih sirov in naribamo beli istrski tartuf.
Nekaj tega vina se še najde po spletu. Na zdravje in dober tek!
Ljubljana 2004. Ptujski šipon 1927. Nekaj flaš je namenoma ali pozabljeno nekje preždelo dolga leta. Najstarejše slovensko vino, ki mi ga je bilo dano doslej poskusiti. Nebesa. Eleganten, svilen, piten. Nepozaben. Pokazal nam je je deset, morda petnajst let, kam je skril ostala desetletja do takratnih skoraj osemdeset let, se ne ve. Vino za na mizo. Še eno vino za mojo prazno flašo.
Gorjansko, 2008. Čotar, kraško belo 1980. Sem že enkrat prej dal kapo dol pred njim, ga omenil v intervjuju za revijo Vino: “V kleti je v temi na hladnem do danes ostalo približno sto steklenic letnika 1980, belega mešanega, pridelanega za gostilno. Pred kratkim smo ga pili. Ne, nismo poskušali in igrali vljudnosti ter licemerno, na videz spoštljivo modrovali, kako se dobro drži za svoja leta. Močno smo ga »preluftali«, zraka je bil pač potreben, to boste seveda verjeli, in ga pri večerji spili. Tako vino je to. Po četrt stoletja je vino dobilo še obešanko in je spet v prodaji. Na obešanko smo poleg prstnega odtisa za nostalgike in one, ki so premladi, da bi o tem kaj vedeli sami po sebi, napisali Pridelano v Jugoslaviji.” In sem tudi predlagal in je Branko rekel OK in ga potem dal odpreti na našem Nepozabnem večeru pri njem in sem imel potem nekaj treme ali res bo ali ne bo. Je bilo. In sem prepričan da je še. Ni razloga, da ne.
Še nekaj se mi jih je nabralo. Prej in potem. Teh redkih starin, ki se jim prikloniš. Ker so. Ker jim nič ne manjka. Ki se tudi pijejo. Taka vina gremo nepoboljšljivi uživači in radovedneži prihodnji petek (dvajsetega) iskat na Nepozaben vinski večer v Ormož. In se pogovarjat o njih. Verjamem, da nam jih bo velikim starinam posvečen večer dal več kot enega. Ob siceršnjem prijetnem druženju, spoznavanju kleti, okusni večerji in ostalem, ki vleče na naših Nepozabnih večerih. Itak.
Andreja pravi, da je še čas in da je še nekaj prostih mest: 031 630 969.
Upam, da se gospod Pope ne bo užalil, a njegov recept me ne prepriča. Gorgonzola in potem še omaka 4 sirov bi po mojem preveč prikrilo okus divjačine, pa tudi bel tartuf, ki je bolj eleganten in delikaten v primerjavi s črnim, dvomim, da bi prišel do izraza.
To seveda v teoriji, treba bi bilo poskusiti.
Hja, povsem možno. Nisem namreč poskusil realizirati napisnega recepta in preveriti kombinacije. Bistvo te objave je bilo zame namreč drugje: da je bil tisti 1942 (takrat) še vedno dovolj živ, da je nekdo ob pokušanju resno razmišljal o njegovi kulinarični vrednosti, ne pa zgolj o zanimivosti odprtja tako starega vina. 1964 je bil pa na svojem vrhuncu, če gre sklepati na takratno stanje mlajših in starejših letnikov tega vina. In njegov vrhunec je bil zeloooooo visoko.
Bomo videli, kako visoko bomo šli v petek zvečer.
In tudi kako daleč nazaj. 1959 je potrjen. Obstaja pa realna možnost za nekaj še precej starejšega. Bomo videli.
“… naribamo beli istrski TARTUF…”?
😉 Najbrž, ne?
LP, Grozni
Ja, očitno res :-). Hvala. Popravljeno.