Turneja z Zoranom, 1. del – Vipavska

Ko pride do nas, v naš studio, s svojimi potrebami, željami, nov obraz, me običajno zanima tudi, zakaj. Zakaj mi. Ker potem tudi lažje presodim, kaj se od nas pričakuje. In ker je to odziv na doslej narejeno. Na tisto, kar nekdo ve o nas iz našega dela ali iz tega, kar mu je nekdo rekel. Eni povedo, iz drugih ne izvlečeš nič. Zoran je prišel do nas zaradi revije Vino. Zaradi fotk. Sicer je gradbinec. Podgornik dela dobro, je dražji, a da odtehta razliko. Tako pravijo. Nimam izkušenj. Še ne.

Sčasoma
Videvamo pa se z Zoranom že leta. Vedno slučajno. Tu in tam, ob kozarcu, ob krožniku, vsak za svojo mizo. Zemono, Majerija … Beseda, dve, z leti tudi več. Je ves čas izgledalo, da se nas v neki meri dotika isto. Pred dnevi mi pove, da on iz tega, iz teh stikov, druženja, neformalnih pogovorov, iz različnosti črpa za ostalo. In smo spet skupaj. Jaz namreč podobno.

Tokaj
Pred dobrim mesecem si, potem ko dobimo v delo njihovo spletno stran, vzameva soboto in oddelava prvi del turneje. Ni je še treba googlat. Strani. Sporočim, ko bo. Zdaj fotkanje objektov. Seznam je precej vinarski. Za prvič Vipavska od zgornjega konca, od Majerije, proti Gorici. In Komen na Krasu – Špacapan. Čeprav sva malo naivno računala tudi še na Brda. A dan je januarja prekratek. Kmalu ga še nekoliko skrajša za naju odprta steklenica Makovčevega tokaja. Bogdana ni, sicer bi dan zagotovo že zjutraj postal še krajši. Še vedno sem na tokaju, namenoma, čeprav se je država že pred leti do tal priklonila Hunom in ga ukinila in je bil potem za ene točaj, drugi so šli protestno po svoje, potem je ukinila še točaj in je zdaj sauvignonasse in jih je hkrati še več šlo po svoje in je zmeda in zato si še vedno privoščim tokaj. Se vsaj ve. Jolanda, ki je tu vinska inšpektorica me zaradi tega že ne bo po prstih. Upam.

Mansus, Makovec. Brje. Za spletno stran GT Podgornik. 20 mm, F/11, 1 sek, fleš.

Slika
Nastala slika, ta zgoraj, seveda ni videti nič posebnega. Ni videti, da je bilo treba dosvetlit temno zidovje, da je bilo treba umaknit mizo, da je bilo treba vse na sveže pogrnit. Ker bomo imeli na koncu vse to črnobelo (kot prilagam), tudi ni videti, da so se mešale svetlobe, od fleša preko podobnega, a jutranjega sonca do siceršnje obstoječe notranje osvetlitve. Videti je samo sliko, ki ni nič posbnega. A tako danes potrebujemo.

Ivan
Vmes nepredvideno, a na srečo spotoma, skok domov. Barbi sporoči, da je Ščurek je požegnal predlog vabila ob Ivanovi obletnici in je stvar treba zadevo nujno poslat na printanje. Ivan je Stojanov oče in je eden tistih, ki mu ni všeč, da na moji fotki izgleda zgubano. Kljub letom. Ker da jih na tisti sliki kaže. Tako mi je enkrat rekel med sodi v kleti, ko je projektor za obiskovalce metal moje fotke o Ščurkih na zid. Zato sem v njegovo vabilo tokrat vtaknil eno drugo sliko, Ivan bolj od daleč, reže trte. Čeprav bi jaz raje dal točno tisto. Če jih imaš osemdeset in si videti zadovoljno in zguban je meni všeč. Če jih imaš toliko in speglan obraz, mi je videti groteskno. Kot bi ščipalke zadaj kožo vlekle, da je spredaj gladka in se ves čas bojiš, da bo zadaj popustilo in spredaj potem vse skupaj dol padlo.

Arkade, cabernet
Delovni del dneva si izdatno skrajšava še v Črničah. Jordan pri fotkanju nima časa asistirat in tudi nobene potrebe ni, odpre nama klet, potisne Zoranu v roke nož za pršut, rečeva eno o bodoči etiketi za tisti sod kaberneja iz grozdja, ki ga je našel in po dogovoru z lastnikom pobral v enem nekaj let povsem zapuščenem, neobdelanem, torej neškropljenem, neporezanem, zaraščenem vinogradu, pove iz katerih pipc si smeva in iz katerih si morava natočit in jaz zinterveniram dovoljenje še za tisti kabernet, ker etikete pač ne morem delat, če ni inspiracije – če vina ne okusim – in izkaže se, da inkriminirani kaberne trga gate. Tudi če ne poznaš ozadja, zgodbe. Držim pesti, da bo tak res lep saden, poln, piten, sorten dočakal tudi flaše in Zoran se oblizne in se strinja.

Kapo dol! Posebej zato, ker cabernet sauvignon res ni moja sorta. Takoj namreč podpišem nedavno izjavo Marka Primosica na Nepozabnem večeru revije Vino, da so lahko v Brdih, on je pač od tam, in še kje, jaz pripišem še Vipavsko in Kras, res dobri enkrat na deset let. Dobro, naj bodo odlični dvakrat, magari trikrat pogosteje, če se res klima spreminja v njihovo dobro in če s tem popihamo na dušo še komu, ki bi ga sicer pognalo v zrak od besa in nasprotovanja. Jasno, zagotovo nisem poskusil vseh in zagotovo se zdaj katerega tudi ne spomnim, a od tukajšnjih bi se s kozarcem postavil vrsto komaj za kakšnega. Za onega iz kleti Vinakoper, 2002, Iztokova selekcija. Ali za onega recimo, ki ga je, hmmm, se mi zdi da iz letnika 1998, pridelal Primosicev sovaščan Dario Prinčič. Uradno Princic.

Poleg načrtovanega – Jordanove kleti – si Zoran koncu na Arkadah zaželi še eno sliko sebe s kozarcem, “toooliko sem ga že spil”, ni problema, prilika je, posadim se na sod, zamujava že tako ali tako, sprijaznjena sva pa tudi s tem in si ne dava sile. Ni vse v garanju.

Zoran. 20 mm, F/9, 1/40 sek, 2 fleša. Kratek osvetlitveni čas, ker nisem želel vpliva ambientalne osvetlitve.

Majerija
Zvečer pobereva vsak svojo, jaz Barbi, on Mei, dan je bil naporen, čeprav se zgoraj bere bolj ležerno, in gremo s prijetno večerjo zaključit dan, kjer sva ga zjutraj začela. Kamor je šel bik … Majerija. Vina greva z Zoranom inventarizirat kar v klet. Zidaričev Prulke 2004. Gladko steče, odteče. Krasen. Saden, kraško mineralen, kremenast, zrel. Za Iaquina ne bi še smeli vedeti, je še brez etikete, pa smo vseeno že vedeli. Splet okoliščin. Spijemo, a ne prav z lahkoto. Sutorjev merlot 2003 je seveda špon, zakon. Pri nas doma potem še Gravner, Breg 2000. Dobil je leta 2005 oskarja za najboljše itlijansko belo vino … Zadnji pred amforami. Ni mi jasno, ali je že doseglo vrhunec ali še raste. Bom pa preveril, par steklenic je še v kleti.